Jaz sem pa Cigan baron

Živel 8. april, moj dan. Malce zafrkavam. A če je soditi po duši, bi prijatelji rekli – garant. No, da odženem nejeverno vprašujoče poglede in začudene obraze, ki nakazujejo vprašanje: “So tvoji koleščki na mestu?”, naj povem, da je danes svetovni dan Romov. OK, izraz Romi je resda uraden naziv za enega najbolj diskriminiranih narodov v Evropi. Toda meni je naziv Cigani ljubši. Kot neka nostalgija njihovega do nedavnega nomadskega življenja, strasti in temperamenta, iznajdljivosti, norčavosti, glasbe in seveda patetike ob žalostnih trenutkih. In teh trenutkov v njihovi zgodovini ni bilo malo. Še vedno so. Ne, ne, ni moj namen, da bi moraliziral. Modroval o medsebojnem odnosu ljudi, narodov, ver. Le delček (morda neznane) zgodovine naroda, ki je že stoletja žrtev predsodkov in represije bi rad podelil z vami. Vsaj danes. Na “naš” dan.

A najprej naj razčistimo še nekaj. Med mojimi večjimi glasbenimi idoli sta tudi Esma Redžepova in žal že pokojni Šaban Bajramović. Velikana ciganske glasbe. Kraljica in Kralj. In Kralj je nekoč na zastavljeno vprašanje “ali Rom ali Cigan” odgovoril “jaz sem Cigan in prepevam ciganske pesmi”. Torej – Cigani. Razčiščeno. Vsaj z moje strani. In Šabanove tudi. Pa začnimo.

V 15. in 16. stoletju za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kaj kmalu so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A izgleda, da se je nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju “proticiganskih” zakonov.

Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. Posledično se je s sprejetjem zakona razvil en najpopularnejših športov tistega časa – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem zgoraj naštetim spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”.

Ja, ja, je že tako. Ko si enkrat “in” ne prideš zlahka “out”. In saga se nadaljuje tudi z Marijo Terezijo. Nič govorjenja “po domače”, nič prekupčevanja konjev, nič poročanja med seboj in nič vzgoje svojih otrok. Le te odvzeti in dati meščanom in kmetom, da se pri njih učijo obrti in kmečkih del.

A “najlepše” jih šele čaka. 20.stoletje. Švica. Leto 1926. Fundacija Pro Juventute ciganskim staršem na silo jemlje otroke in jih daje v posvojitev. Biznis vse do leta 1973. Švica se za to dejanje sicer opraviči a šele leta 1980, ko za ta “posel” izve javnost. Kdo bi si mislil? Švica? Pa tako lepo jo je videti na slikah.

Nacistična Nemčija. Cigani brez dokumentov nikamor. Pa tudi z njimi ne. Ne v javne parke. Ne v sanitarije. Ne v bazene in toplice. Hitler pa jih še sterilizira. In počasi “rihta prenočišča” v Dachauvu. Ko leta 1938 Himmler omeni dokončno rešitev ciganskega vprašanja se človeku kar milo stori ob misli, da jim je končno posijalo sonce.  A misel je eno, dokončna rešitev pa je umorila najmanj pol milijona Ciganov. Leta 1944 v Auschwitzu 4000 v eni sami noči. Nacistična taborišča je preživelo 5000 srečnih Ciganov, katerim so kaj hitro zbrisali nasmeh z ustnic. Za njih nobene odškodnine. Mar jim nič ne pomeni, da so šli domov skozi vrata taborišč in ne skozi dimnik!?

V naslednjih letih jim “perejo možgane” še Čehoslovaki, ki leta 1972 uvedejo program sterilizacije Ciganov!? Pa  Bolgari, Angleži, ki leta 1994 sprejmejo zakon o prepovedanih karavanskih naseljih, zaradi česar brez strehe nad glavo ostane 5000 Ciganov, nato še malo Slovaki, ki so jih skoraj strpali v “rezervate za neprilagojene”. In Danci. Tudi naši severni sosedje Avstrijci, ki jih obmetavajo kar z bombami (Franz Fuchs, član fiktivne osvobodilne armade, je z bombo ubil štiri Cigane), Francozi in Romuni, pa Albanci, ki Cigane obtožijo kolaboracije s Srbi, jih preženejo in se vselijo v njihove hiše…

In Slovenci? Po anketi iz leta 2000 so Cigani poleg narkomanov, pijancev, homoseksualcev in političnih skrajnežev najmanj zaželena kategorija ljudi, ki bi jih kleni Slovenci želeli imeti za sosede. Čeprav se po drugi strani radi pohvalimo z Natašo Brajdič, prvo policistko ciganskega rodu v Evropi. Tu bom prenehal. Ker ni moj namen, da bi moraliziral.

Stoletja zatiranja in preganjanja so razlog, da Cigani velikokrat prikrijejo svojo kri. Zato me je presenetilo dejstvo, da so ciganskega rodu tako Rita Hayworth kot Bob Hoskins, Yul Brinner, Charlie Chaplin in nenazadnje tudi pionir džeza, kitarist Django Reinhardt. Za našega Ota Pestnerja pa je ta podatek verjetno znan vsem.

P.S. prvič

Enkrat sem o Ciganih že nekaj napisal. Predvsem moje dojemanje njihove glasbe in kako se mi ob njej dvigujejo… Za ostale podrobnosti s tega bloga ——–> tukaj :) )

P.S. drugič

Cigani lete u nebo…………………sa Lufthansom !!!
I oni lete, i lete,……………..dok ne padnu !!!! I onda kaže pilot:
U pičku materinu, ko nam je ukrao motore !!!!!!!!!!!!!

  • Share/Bookmark