Kjer Drava ljubi nebo

Ni bil prvi koncert, verjetno tudi zadnji ne. A se ne spomnim, da bi na katerem začutil toliko čarobnosti. Toliko ekscentrično nerodne iskrenosti. Stanje, ko ti je prijetno, da je človek takšen kot je. Pa čeprav na prvi pogled brez repa in glave. Ko se ti zdi, da sam ne ve točno kaj bi rad povedal. In z preskakovanjem besed, stavkov, misli, deluje tako šarmantno pozitivno, da ti postane vseeno, če sploh kaj bo povedal. In potem se zaveš, da so vse te raztrgane besede pravzaprav že dobile svoj smisel. Svoj Jazz. Svoj ritem, ki te odpelje. Ponese. Zraven nežno boža. In se dobesedno ljubi s teboj. Ne moreš mu uiti. Ne želiš mu uiti. Telo se smeji. Pleše. Nesramno uživa v ritmih in besedah. Dela silhuete, ki jih nisi navajen. Sledi glasbi. Sledi glasu, s katerim se lastnik igra in dela z njim “glih kaj če”. Glasu, ki riše nasmeh na ustnice. Glasu za katerega sta dovolj dve besedi – Josipa Lisac. Bravo, bravo, bravo. Čudovito. Čarobno. Hvala Lentu, hvala vremenu. Upam, da se še srečamo. In da si s pomočjo božanskega glasu ekscentrično magične gospe znova privoščimo čarobne trenutke brezčasnosti.

Josipa Lisac - Lent

  • Share/Bookmark
Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark
Sprejemanje

Zadnja leta se miselnost o invalidih in njihovo sprejemanje v družbo precej izboljšuje, čeprav je še daleč od idealnega. Res pa je, da se večkrat vprašam ali nismo za dokončen in popoln sprejem morda delno krivi tudi sami. Jah, sprejeti invalidnost ni od muh. Še posebej, če se z invalidnostjo ne rodiš. Če invalid postaneš zaradi nesreče ali bolezni. In to po tem, ko že okusiš radosti “zdravega” človeka. A če hočeš dalje živeti, moraš invalidnost sprejeti. Se potruditi in boriti za svoj lepši jutri. Vsekakor je veliko lažje, če ti ob tem stojijo tvoji bližnji. Sorodniki, prijatelji. Tudi sodelavci, če imaš to srečo, da obdržiš svoje delovno mesto. Ravno v času moje “borbe za lepši jutri” je velikokrat prihajalo do trenutkov, ko sem se spraševal, kdo koga ne sprejema. Ali “zdravi” ljudje mene ali jaz njih. Mnogokrat sem se zalotil, da jih nočem v svoji bližini. Da želim biti sam. Se umakniti pogledom. Šepetanjem. Predvsem pa pomilovanju. Ki mi je že od vsega trenutka šlo tako na živce, da bi lahko pregriznil vratno žilo vsakemu za katerega se mi je že samo dozdevalo, da me na kakršen koli način pomiluje. In sem postajal ciničen. Sarkastičen. Tudi žaljiv. Takšnega se nisem poznal. Na trenutke sem bil jezen celo na sebe. Kot tropski vihar je ta jeza rušila vse v meni. Dobro in zlo sta prekrižala svoje meče. Divji boj se je razplamtel v čudne skrajnosti. Ne, tako to ne bi šlo dalje. Kričal sem po sebi. Po veseljaku. Družabnem človeku s smislom za humor. In kot v nekem pocukranem hollywoodskem filmu je rešitev prišla kot strela z jasnega. Pravzaprav besede. Zlate besede moje žene. Preproste besede, ki so ves čas bile “tu”. Le slišal jih nisem. Ali pa jih morda nisem hotel slišati. Ker še ni bil “čas”. Besede moje zveste spremljevalke. V dobrem in slabem. In po tem hudem… peklenskem boju, sem spoznal, da mora biti sprejemanje obojestransko. Kot je to v življenju. Pozdravi z nasmeškom in pozdrav z nasmeškom ti bo vrnjen. Bodi prijazen in prijaznost te bo pobožala po telesu. Bodi odkrit in ljudje se bodo odkrili tudi tebi. In sem spoznal, da biti invalid ni nič drugače kot biti “zdrav”. Kajti vsi smo le ljudje. Z vsemi lepimi, težkimi in hudimi trenutki v svojem življenju. Le da pri nas invalidih nekatere stvari trajajo malce dlje. Heh. O tem pa kdaj drugič…

P.S.
Aja, besede: “Bodi to kar si. Bodi ti”. Ja vem, nič kaj vzvišenega. A pri meni “hudičevobožansko” rešilne. In to šteje vse.

Sprejemanje

Prikaz, kako lahko poteka sprejemanje in dajanje Tongue out .

  • Share/Bookmark
Moje najljubše…

Ni še dolgo tega, kar sem bral članek o bananah in si pri sebi naredil lestvico meni najljubšega sadja. Prvo mesto so prepričljivo zasedle jagode. Sledile so banane, pa češnje, borovnice in marelice. Mojih najljubših pet, čeprav se z veseljem posladkam tudi z ostalim sadjem. Grozdje (tega sem včasih v velikih količinah tudi po grlu zlil), pa slive (tudi njih sem v tekočem stanju rad vrgel na zobek), pomaranče, smokve (ki so za las zgrešile prvo peterko). In breskve. A petek – dan za metek je bil idealen za… jagode.

Jagode

Jagode – No.1

No, malce sem imel sreče, saj jih je nabral in prinesel moj ata. Iz jagodne dežele. 2 EUR za kilo. Morda komu čudno, morda smešno toda meni najljubše so “zmučkane”. Malce sladkane. Z dodatkom sladoleda. Požrtija se je pričela. Zunaj sodni dan. Lije kot iz škafa. V varnem zavetju hiške opazujem to divjo igro narave in se sladkam z “rubini”.

Nevihta

Lije kot iz škafa

Kaj č’mo. Bil sem lačen. Lačen jagod. In naredil sem si pojedino. Zdi se, da je zaradi mojega, prav nesramnega uživanja “oni zgoraj” popolnoma ponorel. Bliskal in grmel, kot štirje jezdeci apokalipse. Z navihanim nasmeškom in pogledom izpod obrvi sem dejal: Sorry stari, tote so moje.

Jagode in sladoled

Moje, moje, moje…

Okušalne brbončice so med tem pohotno poplesavale in v ritmu lambade v svoj objem privabljale novo zvrhano žlico sladke opojnosti. In glej ga zlomka. Pri zadnji žlici je svoj bes umiril tudi gospod nad nami. Aleluja.

Jaz

Jagoda z jagodo :P

  • Share/Bookmark
Bolj star, bolj nor

Drugih besed ne najdem. A kakor zdaj izgleda, bo ta norost še kar nekaj časa moja zvesta spremljevalka. Vsaj dokler bo srce poskočno. In bo telo to potrebovalo. Kot narkoman svoj “šus”. Ja, žoga je moja droga. Zagotovo! Kako drugače razložiti vstajanje ob štirih zjutraj. Večurno vožnjo s kombijem kar na svojem vozičku. Kjer je vsako zaviranje in vsak ovinek pustolovščina vredna samega gospoda Indiane Jonesa. In nato sledita dve tekmi. Težki. Napeti. Prepolni emocij. V soparni dvorani, kjer se spotiš že, če se malo bolj prešerno nasmejiš.

V takšnih trenutkih se zavem, kako rad imam ta šport. Navzlic ljudem, ki mi velikokrat nesramno trgajo dušo s svojo prekleto hinavščino in zlobo. V takšnih trenutkih se zadovoljno nasmejim. In si čestitam za to norost.

Jaz in Urban

Jaz in Urban, naš novi soigralec, ter moj najnovejši in najmlajši prijatelj.

  • Share/Bookmark
Jaz sem pa Cigan baron

Živel 8. april, moj dan. Malce zafrkavam. A če je soditi po duši, bi prijatelji rekli – garant. No, da odženem nejeverno vprašujoče poglede in začudene obraze, ki nakazujejo vprašanje: “So tvoji koleščki na mestu?”, naj povem, da je danes svetovni dan Romov. OK, izraz Romi je resda uraden naziv za enega najbolj diskriminiranih narodov v Evropi. Toda meni je naziv Cigani ljubši. Kot neka nostalgija njihovega do nedavnega nomadskega življenja, strasti in temperamenta, iznajdljivosti, norčavosti, glasbe in seveda patetike ob žalostnih trenutkih. In teh trenutkov v njihovi zgodovini ni bilo malo. Še vedno so. Ne, ne, ni moj namen, da bi moraliziral. Modroval o medsebojnem odnosu ljudi, narodov, ver. Le delček (morda neznane) zgodovine naroda, ki je že stoletja žrtev predsodkov in represije bi rad podelil z vami. Vsaj danes. Na “naš” dan.

A najprej naj razčistimo še nekaj. Med mojimi večjimi glasbenimi idoli sta tudi Esma Redžepova in žal že pokojni Šaban Bajramović. Velikana ciganske glasbe. Kraljica in Kralj. In Kralj je nekoč na zastavljeno vprašanje “ali Rom ali Cigan” odgovoril “jaz sem Cigan in prepevam ciganske pesmi”. Torej – Cigani. Razčiščeno. Vsaj z moje strani. In Šabanove tudi. Pa začnimo.

V 15. in 16. stoletju za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kaj kmalu so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A izgleda, da se je nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju “proticiganskih” zakonov.

Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. Posledično se je s sprejetjem zakona razvil en najpopularnejših športov tistega časa – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem zgoraj naštetim spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”.

Ja, ja, je že tako. Ko si enkrat “in” ne prideš zlahka “out”. In saga se nadaljuje tudi z Marijo Terezijo. Nič govorjenja “po domače”, nič prekupčevanja konjev, nič poročanja med seboj in nič vzgoje svojih otrok. Le te odvzeti in dati meščanom in kmetom, da se pri njih učijo obrti in kmečkih del.

A “najlepše” jih šele čaka. 20.stoletje. Švica. Leto 1926. Fundacija Pro Juventute ciganskim staršem na silo jemlje otroke in jih daje v posvojitev. Biznis vse do leta 1973. Švica se za to dejanje sicer opraviči a šele leta 1980, ko za ta “posel” izve javnost. Kdo bi si mislil? Švica? Pa tako lepo jo je videti na slikah.

Nacistična Nemčija. Cigani brez dokumentov nikamor. Pa tudi z njimi ne. Ne v javne parke. Ne v sanitarije. Ne v bazene in toplice. Hitler pa jih še sterilizira. In počasi “rihta prenočišča” v Dachauvu. Ko leta 1938 Himmler omeni dokončno rešitev ciganskega vprašanja se človeku kar milo stori ob misli, da jim je končno posijalo sonce.  A misel je eno, dokončna rešitev pa je umorila najmanj pol milijona Ciganov. Leta 1944 v Auschwitzu 4000 v eni sami noči. Nacistična taborišča je preživelo 5000 srečnih Ciganov, katerim so kaj hitro zbrisali nasmeh z ustnic. Za njih nobene odškodnine. Mar jim nič ne pomeni, da so šli domov skozi vrata taborišč in ne skozi dimnik!?

V naslednjih letih jim “perejo možgane” še Čehoslovaki, ki leta 1972 uvedejo program sterilizacije Ciganov!? Pa  Bolgari, Angleži, ki leta 1994 sprejmejo zakon o prepovedanih karavanskih naseljih, zaradi česar brez strehe nad glavo ostane 5000 Ciganov, nato še malo Slovaki, ki so jih skoraj strpali v “rezervate za neprilagojene”. In Danci. Tudi naši severni sosedje Avstrijci, ki jih obmetavajo kar z bombami (Franz Fuchs, član fiktivne osvobodilne armade, je z bombo ubil štiri Cigane), Francozi in Romuni, pa Albanci, ki Cigane obtožijo kolaboracije s Srbi, jih preženejo in se vselijo v njihove hiše…

In Slovenci? Po anketi iz leta 2000 so Cigani poleg narkomanov, pijancev, homoseksualcev in političnih skrajnežev najmanj zaželena kategorija ljudi, ki bi jih kleni Slovenci želeli imeti za sosede. Čeprav se po drugi strani radi pohvalimo z Natašo Brajdič, prvo policistko ciganskega rodu v Evropi. Tu bom prenehal. Ker ni moj namen, da bi moraliziral.

Stoletja zatiranja in preganjanja so razlog, da Cigani velikokrat prikrijejo svojo kri. Zato me je presenetilo dejstvo, da so ciganskega rodu tako Rita Hayworth kot Bob Hoskins, Yul Brinner, Charlie Chaplin in nenazadnje tudi pionir džeza, kitarist Django Reinhardt. Za našega Ota Pestnerja pa je ta podatek verjetno znan vsem.

P.S. prvič

Enkrat sem o Ciganih že nekaj napisal. Predvsem moje dojemanje njihove glasbe in kako se mi ob njej dvigujejo… Za ostale podrobnosti s tega bloga ——–> tukaj :) )

P.S. drugič

Cigani lete u nebo…………………sa Lufthansom !!!
I oni lete, i lete,……………..dok ne padnu !!!! I onda kaže pilot:
U pičku materinu, ko nam je ukrao motore !!!!!!!!!!!!!

  • Share/Bookmark
Če se po jutru dan pozna

Če se po jutru dan pozna, sem jaz jutranje znake očitno nekje spregledal. Hmm, morda je krivo to, da se je moj petkov dan končal šele v soboto. Zjutraj. Nekje ob treh. Kar sploh ni bilo dobro, saj sem ob devetih začel biti prvo tekmo playoffa košarke na vozičkih v Laškem. Bi se pa ob tej priložnosti zahvalil prijatelju Davidu za  vztrajno klicanje. Sem bil na dobri poti, da vso zadevo popolnoma spokojno prespim. Brez slabe vesti, ki je prav tako kot jaz na ves glas smrčala. Rezultate bom raje zamolčal, vsa stvar pa se je končala nekje ob štirih popoldne. Ravno dovolj, da sem opravil “dve kitici” globoke meditacije v domači postelji. Ki je roko na srce  pasala kot ata na mamo.

Svež in z novimi močmi ter opremljen z vsemi potrebnimi navijaškimi rekviziti (beri šal, zastava in dobra volja), sem se počasi odpravil proti mariborskemu svetemu hramu – Ljudskemu vrtu. Slovenija se je podajala v boj za prepotrebne točke z nekdanjim težkašem nogometne igre. Ki pa je zadnja leta postal bolj “postan prdec”, kot pa nevarna zver, ki požira vse pred seboj.

In šlo je res počasi. Malce povečan promet v centru Maribora = nočna mora v Ulici brestov. Še dobro, da sem šel “na pot” debelo uro pred pričetkom tekme. Jeza je že močno trkala na vrata in za trenutek so se mi Čeheci prav zasmilili. Sem bil prepričan, da jih ravnokar pošilja v PM vsaj tisoč šoferjev. Presenetljivo hitro, ter seveda s kančkom iznajdljivosti, sem našel parkirni prostor, poklical brata in ateja, s katerima tvorimo super navijaško trojko in se, spet počasi, odpravil pred vrata mariborske svetinje.

jaz - navijač

Naenkrat mi je na ustnicah zaplesal nasmešek in oči so se zarosile. Če rečem, da zaradi tega kar je ležalo tam na sredi ceste, si boste gotovo mislili: “Ta pa resnično premalo spi. Ležalo…kaj? V tem vrvežu? Naga baba, prebutani Čehi, polna gajba Laškega? Kaj?” No, nič kaj takega…. Le 50 EUR mimo katerih so ljudje hodili kot Mujo v tistem vicu o Nemčiji in denarju na cesti, ki ga je potrebno le pobrati. In ko je naletel na 10 mark, ki so ležale na tleh, se je odločil, da prvi dan že ne bo delal. Jaz, kot priden Slovenec, sem se tej Mujotovi skušnjavi uprl. In kot še bolj priden Štajerc raje hitro poiskal – prvi šank. Vse ostalo je zgodovina in s tistim o jutru, po katerem se dan pozna me tudi več ne bodo “fojtrali”.

Češka - navijači

P.S.

Čehi se lahko zahvalijo samo teti Fortuni, da jih “podalpski palčki” niso naučili kozjih molitvic.
Slovenija gre naprej!

Češka - navijači

  • Share/Bookmark
Bolt

“Otrok v meni” še vedno rad gleda risanke. Ne samo, da jih gleda, prav uživa v njih. Prejšnji teden sem si eno “privoščil”. Premierno. Na velikem platnu. V 3D tehniki. Sinhronizirano. Užival, kot že dolgo ne ob kakšnem filmu, še bolj pa se presmejal. V bistvu prekrohotal. Še ob pisanju teh vrstic, mi pleše nasmešek na ustnicah.

Bolt. Po slučajnih nizih dogodkov se znajde na drugem koncu Amerike. Superjunaški kuža, ki ščasoma spozna, da to ni. Preživi resnico. Se ne vda.  Srce bije za ljubljenega človeka. Človekico. Deklico s katero na filmskem platnu rešujeta najtežje naloge. Mora jo ponovno najti. Mora. Srce preveč boli, ko je ni. In strah, da se ji je kaj zgodilo je še večji. Potovanje preko “Nove celine” se prične…

Sinhronizacija v slovenščino imenitna. Glasovi kot izmišljeni za vse junake in bedake risanke. Dialogi duhoviti. Jezikovno predstavljene vse slovenske pokrajine. Prevzet nad 3D tehniko. Prvič sem kakšen film gledal z očali. In se podzavestno umikal letečim vijakom, frfotajočim pticam in ostalim predmetom, ki so mi “prihajali” naproti. Iz srca priporočam. Bejžte ga gledat. Ne bo vam žal.

Bolt

  • Share/Bookmark
Kavica

Pravijo, da je vse enkrat prvič. In jaz pri tem nisem nobena izjema. Zakaj pravim (pišem) to? Namreč na spletni strani časopisa Večer, sem zasledil (vsaj zame kot zapriseženega kafetarja) zanimivo novico o kavi, ki sem jo skopiral (prvič) in priložil temu blogu. Predvsem o njenih (ne)zdravilnih učinkih na naše telo. Zavedam se, da se v današnjem svetu vsi na vse načine borijo za svoj vsakdanji kruhek, kar posledično lahko privede do tega, da nam bodo počasi še mišje strupe skušali prodati kot nekaj, kar bo blagodejno vplivalo na naš telešček. A kot “odvisniku” mi pride prav vsak izgovor, katerega se bom potem držal kot pijan plota. Še posebej, če za besedami stoji kakšen “dohtar”. No, pa da ne bom preveč dolgovezil, prilagam del članka, ki ga lahko v celoti preberete v izdaji revije 7D iz prejšnjega tedna. Heh, se počutim kot njihov kolporter :) ))
kavica
Medicina v preteklosti nikoli ni imela kakih evforičnih pogledov na to pijačo. Prej nasprotno. Veljalo je, da kava škoduje srčno-žilnemu sistemu in da ni pretirano zdrava pijača. Šele v zadnjem desetletju se kar kopičijo podatki o medicinsko blagohotnih učinkih te nepogrešljive družabne pijače. Nekateri zdravniki v ZDA so pričeli govoriti celo o univerzalnem zdravilu zoper vse možne tegobe. Je torej zdravju škodljiva ali pa je resnično celo zdravilna?

Črno-belega odgovora kajpak ni. Zrno kavovca vsebuje številne naravne sestavine, ki jih je mogoče uvrstiti med zdravilne. A zrno vsebuje tudi številne naravne učinkovine, ki so lahko strupene. Z njimi se zrno varuje pred naravnimi sovražniki. Toda če z dnevnimi odmerki kave ne pretiravamo, potlej se odgovor nagiba k sodbi, da utegne biti kava zdravju prijazna pijača. Številne raziskave kažejo, da redno uživanje razumnih odmerkov kave bistveno zniža verjetnost za nastanek Parkinsonove bolezni, za četrtino zniža tveganje za nastanek raka na debelem črevesu in celo za polovico možnost nastanka žolčnih kamnov…

Ah ja, z nasmehom na ustnicah počasi srkam kavico in se v danem trenutku počutim veliko bolj zdravo. Zdaj pobožno čakam, da kaj podobnega ugotovijo in napišejo še za cigarete…

  • Share/Bookmark
P pravljica

Pizda prijatelji, prav potrebujete pravega pofukanega psihiatra. Počasi postajate prismojeno prikupni. Poznan pojav potrebnih p(t)ičk, pa precej pojahanih p(eni)sov. Prav poseben prikaz pohujšljive potrebnosti pove – padate proti… peklu. Pač! Poskus prevarati pisca pravljice – phh, pozabite. Preveč poznam primate. Pračloveško potrebo parjenja. Pohotnega prašičjega, pasjega, pavijanskega, prvinskega… poriva. Povem prvič, petič, petstoštiriinosemdesetič. Po pravilu prelepe p(t)ičke, pohotne pra(si)čke, prave p(s)ice… po(fu)kajo predvsem prvaki. Pojdite plavat, plesat polko, pet popevke, popit postano pivo, preskakovat plot, potovat po puščavah, pretepst pijanega pedra, posilit pedofila, pocartat psa…, predvsem pa pozorno poslušajte pisca pravljice pravljični preblisk – postanite prvak. Prvaki parajo p(t)ičke povsod. Portugalska, Poljska, Panama, Peru, Provansa, Pariz, Peking, Portorož, Ptuj, Pančevo, Podgorica, Palau, Papua, Paragvaj… Postani prvak – paraj povsod!!! Pozabi Pitagoro, Prousta, Petrarco, Prešerna. Pozabi pridigarje. Popusti priučenim pravilom. Pusti psiho podivjano plavati po prepojenih, pohotno poscanih, pašnikih potrebe. Pokaži pofukanim politično pohabljenim pedikulis pubisom, plačanim prostitutkam, posezonskim prodajalcem pokvarjenega paradižnika pomen pravega parjenja. Pokaži! Povej! Pogrizi! Poliži! Potrgaj! Prepogni! Pritisni! Povleči! Popraskaj! Po(fu)kaj pokvarjeno prvinsko!

Pje pubeci pa punce – pisec pravljice popolnoma popizdil. Ponorel. Pospešeno potujem po poti potrebnih p(t)ičk… po poteh pojahanih p(eni)sov… po paviljonu postanih prdcev, po postaji… pička…Psihiater – prihajam(o)!

:)

  • Share/Bookmark
Čas sprememb! Res?

Čeprav se na veliko govori o napredku in času sprememb, ki da gredo naprej in na boljše, se osebno lahko le delno strinjam s to globalizacijsko miselnostjo, s katero nas vsakodnevno posiljujejo in bombardirajo iz vseh strani in koncev sveta. Kot, da sami ne bi imeli oči za opazovanje  določenih nesmislov, ki se dogajajo, ušes za poslušanje, srca za občutke in možgan za lastno razmišljanje o „sadovih“ novodobne svetovne politike. Kaj pomaga, če so trgovine polne, ko pa po drugi strani več kot polovica svetovne populacije spoznava in ve, kako se počuti „lačni ob sranju“.
In ob tem razmišljanju in spoznanju, se nevede vedno znova zdrznem beroč misli ljudi iz prejšnjih stoletij in preživetih političnih sistemov, ki so aktualne tudi za današnji čas.

Iz spodnjih dveh citatov lahko presodite in si ustvarite svojo sliko tudi sami…

V večpartijskem parlamentarnem sistemu je v najboljšem primeru svoboda samo abstraktna in splošna politična misel – konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni in podrejeni proizvodnim odnosom kapitalistične družbe, v kateri se parlament praviloma ne vmešava, vendar pa jih varuje.
- Edvard Kardelj

Vlasnici kapitala i biznisa kod radnika poticati će i stimulirati potrebu da kupuju njihovu skupu robu: stanove, kuće i tehnologiju, obvezujuči ih pritom da ulaze u skupe hipotekarne kredite do nivoa neizdrživosti…
I na kraju ti neplačeni dugovi će izazvati bankrot banaka, koje će morati biti nacionalizirane, a država če onda krenuti putem koji vodi u komunizam…
- Karl Marx, 1867 – Das Kapital

marx

  • Share/Bookmark
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark