Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark