Kao rani mraz – končno!

”Kao rani mraz” je zgodba, ki smo jo prepevali. Kot ”mladiči” na njen račun kakšnega spili. Tudi preveč. Posledično kakšen kozarec razbili – preveč. Je zgodba o hotenju. Željah. Ki se ne končajo vedno tako, kot želimo. Vrabec in golob sta dva različna ptiča. In vsi poznamo star pregovor, ki govori o njiju. Kaj je bolje? Je možno imeti oba? Na strehi? V roki? Ne vem. Zagotovo pa večina ljudi ne doživi svojih sanj. Ali pač? Ali so potem srečni? Verjetno vsak zase najde tisti pravi odgovor. Morda… če res s srcem pogleda globoko v svojo dušo. Kakorkoli. Življenje je kot kurja lojtra. Kratko, strmo in posrano. A kljub temu sestavljeno iz tistih lepih trenutkov, za katere si rečeš: splačalo se je! In teh trenutkov vam ne vzame nihče. So vaši. In nežno božajo globoke rane, ki jih življenje tako rado zadaja.

No, pa se malce posvetimo še Balaševiću. Đoletu. Panonskemu mornarju, katerega pesmi smo znali na pamet. Tudi, če nas je kdo prebudil v ‘’spodnjih gatah ob polnoči”… Voleo je lepu al’ sirotu, uz’o bi je, samo da je znao: voleš jednom u životu, sad bogatu il’ sirotu, to ne bira pamet nego srce… Ja, Vasa Ladački. Imenitna zgodba. Tako… tako jebeno resnična. In seveda ni bolj kompetentnega, da to zgodbo prenese na film kot ravno On. Đole. In jo je. V filmu Kao rani mraz.

Pravijo, da se najprej opazi odlična fotografija. In seveda Muuuzika. Z velikim M. Pa igralska zasedba z Mustafo Nadarevićem, Radetom Šerbedžijom, Zijahom Sokolovićem, Miro Banjac, Nikolo Đuričkom… In kot pravi sam Balašević: ”Vojvodina onakva kakva je… Plodna… Rodna… Različita… Vojvodina, uvek tako vredna… Čista… Uredna… Širom otvorena, kao kuća spremna za svatove… Sa muzikom sa sve četiri strane, i još malo pride, za svaki slučaj… Sva protkana akcentima, kao šareni panonski svadbeni peškiri… Vojvodina, divna, radoznala… izmešana… slojevita… Ajte, molim vas… Zar ne zaslužuje i da bude u najboljoj formi?” Jaz podpišem. In že zdaj nestrpno čakam na film, katerega premiera se bo zgodila 19. aprila v Novem Sadu in dan za tem v Beogradu. Hmm, upam, da bo kmalu tudi v Sloveniji. Do takrat pa: Džaba bilo konja vranih, po livadi razigranih, džaba bilo sata i salaša… Džaba bilo njiva plodnih, vinograda blagorodnih, džaba bilo karuca, čilaša… Kada nisam s onom koju volem…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Partizani so ponovno v modi

Kot kaže so filmi z partizani ponovno v modi. Vendar ne mislim tu na novodobne filme, kot je pred kratkim posnet in predvajan kratki film Žige Virca, Trst je naš. A tudi tega so ljudje sprejeli z veliko mero simpatij. In verjetno z veliko dozo nostalgije. Prav nasprotno, kot naši ”junaški” sosedi Italijani, za katere se tako ve, da se že ob najmanjšem poku razbežijo ko prestrašeni zajci po zorani njivi.

Predvsem imam v mislih partizanske ”kavbojke” kot so Kozara, Sutjeska, nepozabni Valter in zgodovinska Bitka na Neretvi. Prav slednji trije so bili prikazani v ciklusu partizanskih ali bolje rečeno antifašističnih filmov, katere so ob torkih zvečer predvajali na hrvaški nacionalki. In glej ga zlomka. Po gledanosti je Bitka na Neretvi potokla celo gledanost najvažnejše postranske stvari na svetu – nogomet. Tekmo Lige prvakov med Juventusom in Bayernom si je takrat na Nova TV ogledalo 10,6 procenta gledalcev. Neretvo na HRT – 33 procentov. Ali drugače povedano vsak tretji Hrvat.

Pa tudi jaz. Partizanske filme sem vedno imel rad. Konec koncev so bile to naše, jugoslovanske kavbojke. Ker pač razen Vinetoua in Old Shatterhanda, ki sta se skrivala, pretepala nepridiprave in reševala nemočno indijansko rajo okrog Plitvic drugih indijancev in kavbojcev nismo imeli, so si filmarji izmislili drug način akcije. Ki je narodu na tem področju bolj pisan na kožo. V obliki hudobcev so se znašli Švabi, pa makaronarji in petokolonaši, katere so brez problemov in v naše skupno veselje mikastili tako Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Bert Sotlar, Pavle Vuisić, pa seveda tudi nepozabni Richard Burton. Vsi smo iz vsega grla združno kričali – Na juriiiiš, medtem, ko je Yul Brynner ”dvignil” še kakšen most. In bil neposreden ”krivec” za stavek, ki je z Boškotom odkorakal v hladno Neretvo in anale YU kinematografije – preko vode do slobode.

Počasi a vztrajno so odkorakali tudi filmi s partizansko tematiko. Pa vendar. Kot izgleda jih ljudje še vedno niso pozabili. Še več. Z veseljem si jih radi ogledajo še danes. Zakaj? To pa je verjetno vprašanje za kakšno drugo temo.

Bitka na Neretvi - filmski plakat

Bitka na Neretvi – filmski plakat

  • Share/Bookmark