Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark