Kao rani mraz – končno!

”Kao rani mraz” je zgodba, ki smo jo prepevali. Kot ”mladiči” na njen račun kakšnega spili. Tudi preveč. Posledično kakšen kozarec razbili – preveč. Je zgodba o hotenju. Željah. Ki se ne končajo vedno tako, kot želimo. Vrabec in golob sta dva različna ptiča. In vsi poznamo star pregovor, ki govori o njiju. Kaj je bolje? Je možno imeti oba? Na strehi? V roki? Ne vem. Zagotovo pa večina ljudi ne doživi svojih sanj. Ali pač? Ali so potem srečni? Verjetno vsak zase najde tisti pravi odgovor. Morda… če res s srcem pogleda globoko v svojo dušo. Kakorkoli. Življenje je kot kurja lojtra. Kratko, strmo in posrano. A kljub temu sestavljeno iz tistih lepih trenutkov, za katere si rečeš: splačalo se je! In teh trenutkov vam ne vzame nihče. So vaši. In nežno božajo globoke rane, ki jih življenje tako rado zadaja.

No, pa se malce posvetimo še Balaševiću. Đoletu. Panonskemu mornarju, katerega pesmi smo znali na pamet. Tudi, če nas je kdo prebudil v ‘’spodnjih gatah ob polnoči”… Voleo je lepu al’ sirotu, uz’o bi je, samo da je znao: voleš jednom u životu, sad bogatu il’ sirotu, to ne bira pamet nego srce… Ja, Vasa Ladački. Imenitna zgodba. Tako… tako jebeno resnična. In seveda ni bolj kompetentnega, da to zgodbo prenese na film kot ravno On. Đole. In jo je. V filmu Kao rani mraz.

Pravijo, da se najprej opazi odlična fotografija. In seveda Muuuzika. Z velikim M. Pa igralska zasedba z Mustafo Nadarevićem, Radetom Šerbedžijom, Zijahom Sokolovićem, Miro Banjac, Nikolo Đuričkom… In kot pravi sam Balašević: ”Vojvodina onakva kakva je… Plodna… Rodna… Različita… Vojvodina, uvek tako vredna… Čista… Uredna… Širom otvorena, kao kuća spremna za svatove… Sa muzikom sa sve četiri strane, i još malo pride, za svaki slučaj… Sva protkana akcentima, kao šareni panonski svadbeni peškiri… Vojvodina, divna, radoznala… izmešana… slojevita… Ajte, molim vas… Zar ne zaslužuje i da bude u najboljoj formi?” Jaz podpišem. In že zdaj nestrpno čakam na film, katerega premiera se bo zgodila 19. aprila v Novem Sadu in dan za tem v Beogradu. Hmm, upam, da bo kmalu tudi v Sloveniji. Do takrat pa: Džaba bilo konja vranih, po livadi razigranih, džaba bilo sata i salaša… Džaba bilo njiva plodnih, vinograda blagorodnih, džaba bilo karuca, čilaša… Kada nisam s onom koju volem…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark