Predbožičnonovoletni dopust

Po dolgem, res dolgem času, sem si tudi sam privoščil dopust pred in med prazniki. Šest dni letnega dopusta, za celih štirinajst, kar jih bom prebil doma. Se splača. Predvsem meni, saj trpim za kroničnim pomanjkanjem spanca. Dan, noč. Noč, dan. Precej pomešana pojma v moji glavi. Baje že od malih, še “nehodečih” nog. Sem se trdno odločil, da me noben “daj hitro, moraš to, obvezno tja” trenutek, ne bo zmotil v osebnem uživanju. Žena te dni še pridno dela. Tudi hčerka še hodi na “obiske” v šolo, tako da s Kim, mojo-našo kužiko, prav nesramno lenobno preleživa dopoldneve in družno z roko v tački gledava filme. Včeraj sva imela zelo akcijsko-avanturistično-pustolovsko-znanstvenofantastično obarvan dan, ki sva si ga le za trenutek ali dva zmotila s pripravo kave, sendviča ali kakšnega sladkega priboljška, saj sva od aktivnega sodelovanja ob gledanju filmov izgubljala kar precej kalorij. Kako tudi ne, ko pa so naju “Mumije” preganjale po vsej Kitajski, Rusi skupaj z “Indiana Jonesom” po južni Ameriki, kjer sva mimogrede naletela na spečega “Hulka” in mu pomagala pri iskanju zdravila ter izgubljene ljubezni, vmes pa še detektivom FBI pri odkrivanju “X-files-ov”. In kot, da vse to ne bi bilo dovolj, sva dobila vabilo za “potovanje v središče Zemlje” in za konec še čast, da rešiva človeštvo pred hudobno zajebanimi “Mutanti”. Po vsej tej “to in ono” zemeljski kalvariji sva bila tako zdelana in utrujena, da sva se odločila za en daljši počitek. Ja, telo je po hudih naporih pač potrebno regenerirati. In kaj je boljše in lepše od sladkega dremeža, ko se ves zaviješ v odejo in ti toplota nežno boža telo, sprošča napete mišice in počasi zapira veke utrujenih oči!? Hudiča, sem na mah spet postal prijetno utrujen in zaspan. No, pa lahko noč!

  • Share/Bookmark
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark
Sem jo po…..

Čeprav ni moja, me ni razjedala slaba vest. Zavedajoč se svoje lepote in ljudskega hrepenenja po njej, se je sramežljivo in hkrati nagajivo smehljala iz varnega zavetja svoje hiške. Poln pričakovanja sem se opogumil, potrkal in brez da bi počakal na njen odgovor odprl vrata njenega doma. Tiho je strmela vame. Ni bilo težko ugotoviti, da je ljubiteljica rdeče barve. Zelo seksi…poželjivo… Njeno gladko telo, prečudovitih oblin in bronastih odtenkov, kakor da bi jo božalo najbolj zlato sonce, je bilo zakrito z žadom, kar je še močneje razvnelo mojo domišljijo. Nežno sem jo objel s svojimi močnimi rokami, jo strastno pogledal in s konicami prstov zdrsel po njenih izklesanih oblinah. Rdečkasti lasje so samo dopolnjevali njeno popolnost. Z njimi me je nežno božala po rokah. Srce mi je začelo udarjati v ritmih afriških bobnov, kakor da bi me pozivalo na boj. V glavi je šumelo kot tisoče viktorijanskih slapov. Celotno telo se je hranilo le še z eno mislijo: po…. Boris! Halo! Sanjaš! … vezni si jo prek glave. Boris, kako ti je všeč? Super stari. Oprosti, res me je malo sanjavo zaneslo. Saj veš da nimam vsak dan priložnosti držati olimpijske medalje v rokah. Tak da… Stari, vsaka čast! Kaj pa London? Boš še treniral in se pripravljal? Koliko si zdaj star? 58? Ne ga srat! Res, človek te lahko samo občuduje. Kakorkoli se boš že odločil vedi, da smo vsi zelo ponosni nate. Franc Pinter oz. Ančo, kot ti pravimo prijatelji, resnično ti želim še mnogo s športnimi uspehi in družinsko srečo in radostjo posejanih let. Tako, zdaj mi pa povej, si za kavo?

bronasta medalja

Lepotica v mojih rokah…

Ančo

…in frajer, ki jo je osvojil – Franc Pinter – Ančo

  • Share/Bookmark
In memoriam

Hmm…, pa je spet mimo. Obnovitvena rehabilitacija. Zadnja leta poteka le v zdraviliščih Laško in Čatež. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad. Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči, pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost. Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati, žgečkati in risati nasmeh na ustnicah. Vendar…

Dobro, “bilo pa prošlo”. Sedaj se s prijatelji srečujemo v zdraviliščih in nehote se nam zdi, da smo stari, bolni. Taki no, za odpis. Ni kričanja, ni glasnega smejanja, radosti, veselja. Kar te dela mladega, poskočnega. Ti daje energije in moči. Še popoldanske košarke na vozičkih ni, ki smo jo na morju skoraj vedno igrali s spremljevalci in učitelji, kateri so pripeljali šolarje v šolo v naravi in so ti obvezno kriče navijali za ene ali druge. To je bilo smeha. In žuljev v učiteljskih vrstah. A na te se je pozabilo že kar zvečer, ko smo ob ognju, kitari in kozarcu ali dveh ali treh… :) odličnega Refoška zapeli in zaplesali, da se nam je še morje priklonilo in veselo v ritmih strun udarjalo v skale. Hja, prijatelj Legija je letos večkrat dejal: “Ne, nismo stari. Smo mladi. Le leta so odšla!” In z njimi morje, ki je bilo moje psihično rehabilitiranje. Ono – za dušo!

Čeprav to zdravstveni delavci ne radi priznajo jaz trdim, da smo psihično-družbeno aktivne rehabilitacije veliko bolj potrebni, kot pa fizične. Saj ne rečem, saj se naši na Zvezi paraplegikov trudijo, da bi nam omogočili čim boljšo rehabilitacijo in po možnosti na morju. A Pacug, kraj nekje tam v Izolskem “gorovju”, kjer se gradi in dograjuje naš dom, tega ne bo mogel pričarati. Še manj ponuditi. Tam bomo zaprti. Daleč od oči drugih ljudi. Daleč od druženja z njimi. V getu. Aja, pa z Jorasom, ki je tam hišnik. Morda bo čas tam vsaj politično pester in obarvan. Vsa ta leta smo si prizadevali, da bi ljudi ozavestili in bi nas invalide sprejemali kot sebi enake. Ravno, ko se ta proces že na veliko dogaja, pa sami sebi zabijemo nož v hrbet in se “preselimo” na hrib. Ko higlanderji. Kot da smo jebene koze in ne ljudje na invalidskem vozičku. Phja, ampak baje da mi lahko… Ku… pa lahko.

Kakorkoli, za zdaj smo še v zdraviliščih, kjer se po opravljenih terapijah do večerje zapremo v svoje sobe in se “veselo” predajamo spanju, smrčanju, gledanju televizije ali pa se skupinsko z radostno žalostjo in s kakšno laško-flaško v roki spominjamo rehabilitacij na morju ter z grenkobo neuresničenih želja “jebenih koz” zremo naslednjim rehabilitacijam naproti.

  • Share/Bookmark
Prababica in moje prvo stanovanje

Hmm…, še danes se nasmejim ob spominih na svojo prababico, ki je v bistvu bila mačeha moje babice. Kljub temu smo jo vsi imeli za našo prababico oziroma kot smo ji rekli – omico.

Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.

Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica.  Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.

Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu  ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.

Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.

Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark
Lov na čarovnice

Hmm…, žalostno kaj vse naredi človek, ki se ne upa, želi ali more spoprijeti s svojimi težavami, skrbmi ali strahovi. A to še zdaleč ne bi bil takšen problem. Le ta nastane, ko se začne ukvarjati s problemi in težavami drugih, ter se  s skupino podobnih pohabljencev in kreatur vzajemno lotijo vzgoje in samo njim vidnih problemov tretje osebe. Seveda za njegovim hrbtom. In tako se kar naenkrat ta tretja, nič hudega sluteča oseba, znajde v položaju ko mora braniti svoj položaj in se Don Kihotovsko boriti z mlini na veter v večnem boju nasprotij “neživljenjskega” idealizma in vsakdanjo praktičnostjo, kjer se cenijo predvsem materialne dobrine, denar, moč, brezsrčnost, egoizem in poudarjanje “lastnih” zaslug. Ja, življenje ni gasilska veselica, še manj orehova potica in niti slučajno si ne upaj pomišljati, da bi rad pobegnil iz tega njihovega kroga, saj te po potrebi vedno znova in znova potegnejo nazaj v njega. Kot v filmu Boter. Čakam samo še na kakšen “naročen umor”. Zakaj je temu tako? A je res v današnjem svetu narobe biti srčen? Čutiti z dušo? Biti razposajen? Se smejati norčijam in kakšno tudi sam ušpičiti? Uživati v trenutkih? V večini primerov je že tako! Je preveč človeško. Ranljivo. Predvsem pa nerazumljeno. In tega kar človek ne razume, se boji. Ipično cepeta, trepeta in nevrotično razmišlja, kako bi to “nerazumljeno” pohabil, uničil, pobil. Kot “zver”, kateri je potrebno ukrasti še tisto malo prostora ki ga ima in ji omogoča preživetje. Velikokrat je slišati, da je pač bolje biti pametnejši in popustiti. A kaj, ko bi takrat prišli do tega, da bi nam vladali “norci”. Urejali in usmerjali našo pot življenja. Kontrolirali vdihe in utrip srca, zganjali teror nad drugače čutečo dušo in v ekstazi prepojeni z egocentričnim brutalnim smradom lastne nesposobnosti slavili “zmago” nad srečnim in zadovoljnim človekom. Človekom katerih lastnosti so jim tuje. Zato ga je potrebno spametovati, preprečiti njegove čudne zablode in ga oropati še zadnjih iluzij o prijateljstvu, slogi, tovarištvu, spoštovanju, ljubezni, ga kot navadno smet pustiti strohneti in dovoliti novodobnemu vetru zaplankanosti, omejenosti in črednega razmišljanja, da ga odpihne daleč vstran od njihovih krvoločnih oči, ki v mraku zatemnjene hinavščine pogledujejo in oprezajo za novo žrtvijo inkvizicijskopravičniškega lova na čarovnice.

Naj me lovijo. Naj me ulovijo. Vendar naj vse te “hijene” katerim poganjam adrenalin po telesu vedo, da me spremenili ne bodo. No pasaran! Ali “kurc jih gleda” po naše. Še bom šel v “dobre gostilne”, šel med dobre ljudi, si  nalil čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravil na mavrične dni.

 carovnica.jpg

  • Share/Bookmark
Nič čakat…

Hmm… v filmu Forrest Gump je mama svojemu sinku na posrečeno preprost način razložila skrivnost življenja, ki da je podobno čokoladni bonbonieri v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Prav zaradi tega se sam nekako poskušam držati besed, ki pravijo: Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.

Pred dvema dnevoma sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glasek nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim »mozolje na riti«. To pa ni ravno prijetna izkušnja. In sem si kupil »bonboniero«, ki mi s svojimi trenutki že dva dni jemlje dih in me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče. Ker sem naletel na tako pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone, proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.

Glasba z elektronsko osnovo, prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja in obilico židovsko-ciganskih ritmov z velikimi koraki osvaja svetovne radijske postaje in ogreva pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.

Pri takšnem albumu dobijo besede »zamisli život u ritmu muzike za ples« svoj smisel. Zatorej: nič čakat, hitro plošček nabavit, ter dušo in telo razmigat. Jaz si jih grem ponovno »razturat«.

watcha-clan.jpg

Uradna stran:

http://www.watchaclan.com

  • Share/Bookmark
Dokler živimo, se učimo

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

 limona.gif

Včasih se smejiš, pa nihče ne opazi tvojega nasmeha.
Včasih jočeš, pa nihče ne opazi tvojih solz.
Poskusi prdnit.

evilgiggle.gif

Zakonski mož je tisti možakar,
ki vam stoji ob strani v vseh težavah,
ki jih sploh ne bi imeli,
če se ne bi bili poročili z njim.

 sramise.gif

Saj meni ni problem hodit v službo,
samo mi gre pa na živce
čakati tistih 8 ur, da grem domov. 

transprst.gif

Šefi so kot oblaki.
Ko enkrat izginejo,
je dan prekrasen!

wav.gif

Vsak dan, ko vstanem,
pogledam seznam 50 najbogatejših ljudi v Sloveniji.
Če me ni na seznamu, grem na šiht. . . .
in tako je bilo tudi danes…

bigcry.gif

Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč,
je pa čez dan.

cekam.gif

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

cheerleader.gif

Alkohol res ne reši problemov.
Toda, po drugi strani jih tudi mleko ne.

hailxin.gif 

Dokler se moj šef obnaša tako, kot da veliko zaslužim,
se bom jaz obnašal tako, kot bi veliko delal.

 020705a7uw.gif

Če se nekdo smeje, smej se!
Če nekdo poje, poj z njim!
Če nekdo pije, pij tudi ti!
Če nekdo dela….. Pusti ga, nor je!

kolo.gif

  • Share/Bookmark
Kdo se boji invalidov?

Hmm…, že 10 dni mirim svoje živčke, še bolj pa razum. Nekako mi ne gre v glavo, da sem postal del kolektivne krivde in posledično kazni enega človeka, ki v osnovi ni bil ničesar kriv. Krivi so bili oni, ki bi morali poskrbeti, da do neljubega dogodka ne bi prišlo. Vendar je najlažje nič narediti, po možnosti “pravično” in za svoj ranjen ego kaznovati grešnega kozla. Z njim pa vso ostalo “rogovje”, ki se bo prikazalo. Ne, v “toti hiši” se ne bo meketalo drugače, kot po naše. Rečeno – storjeno. Zdaj vsi meketamo onim pred nami točno v rit. Gre pa nekako tako:

 Daj stari malo se vmakni, kaj nea vidiš da nič nea vidim. Čuj, kaj si prdno? Mater, še zagifto nas boš. Kaj si te žr, da take pulfere spušaš? Da si nebi kiri čika vžgau. Smo kuj v ojgni. Niti spizdit nea mormo nikam. Ja pr pizdi, kam so nas te to dali. Oni je žogo v nogo dobo, te pa so mu mogli neki gnar dati, zaj smo pa te kuj fsi krivi. Čuj stari, kaj se te tebi zdi toto prau? Glej kaka baba je tam. Daj fsedi se dol no. Glej gol bo! Vsedi se dol idiot zagamani. Kaj bom celi cajt toto tvojo rit fsrano gleo. Nea morm več. Grem domu. Daj stari nea seri. Se te ni tak hudo. Pa še zastojn nas not spustijo. Toti zastojn si naj kuj v rit ftaknejo. Že ptičeki s Križmanom fkup čifkajo, kaj čifkajo, zaj že lajajo, da bi za nas vozeke mogo bit en posebni plac. Kaj te naj tukaj. Onega v rit gleam, pa voham kake sere. Mam svojih puno, nea rabim še njegovih. Scat tudi nea morm it, ker je fse neki doli v pizdi materni, te pa gor nem več prišo. Predn bom kirega našo, da me gor porine bo Maribor že drugo tekmo špilo. Pa še scat je začelo, tak da niti dol nea morm, ker se toti obroči na vozeki fejst drsijo ko so mokri. In si bom za toti “zastojn” bučo razbiu. Te jih bojo pa spet ene same lape, kak jih je invalid zajebo, ker jih je tožo. Kam nas bojo TE dali? Na Piramido, pa dalnoglede v roke, na stadion pa table “Pesom in invalidom vstop prepovedan”, ali kaj!?  Ki te jas živim!? Ti mi reči, je to Evropa. Smo se za to borili? Kaj me te zaj oni odzadi … Kaj je? Kaj me te rivleš? Kaj me nea viiš? Se te nisn jebeni palček Smuk! Si mi iz taške odzadi kaj vun fkrau? Pubec, roke ti poterem, če si mi kaj spizdo. Pazi, pazi, Pavlović daj…, daj…, podaj… DOL SE FSEDI HEPAN PRTIŠJENI, kaj si telebajsek… glej ga…fakera mi je pokazo. Joža, kamen mi prinesi, da mu ga v glavo fuknem. Nea morm več. Se te to ni fuzbal. Še enega gola nisn vio, te mi oni rit skozi kaže, ko da sn peder, pa me tisti od zadi porivle, spet ko da sn peder, zaradi totega tu bi marelo rabo… kaj je, kaj me že spet zijaš…scat me tiši, zaj pa se naj samo še vžge. Te pa smo vriti. Ja te pa bojo oni vidli kako napako so naredli, ko so nas sem gor dali. Ko nas bo skurlo ko male pišeke. Te bojo pa govorli, kak je blo za invalide poskrbleno. Ja, ko v Dahauvi. F peč z njimi. Kak me raspizdi ko f cajtngah tak lepo govorijo, pa rožice sadijo, nam pa razlagajo, kak je oni krif, ko jih je tožo in da zaj za našo varnost skrbijo. Kurc pa varnost. Na tribuni, če sploh pridem gor, me dajo čisto v ek. Vidim tak nič nea. Same riti. Če bi bla fsaj še kaka babja. Ja boš ja, kuj pozabi. Samo molim boga, da se nebo ki kaj vžgalo ali pa da se nebi kaj začelo dol podirati. Te bo panika, mi pa ko v mišolofki. O kakem stampedi ludekof pa niti nea mislim. Samo mi še to fali. Da me potancajo do smrti. Že kuj vidim naslou f cajtngah: Vmr s šuhom v lapah. Če pa že fse to preživim, me pa čaka še smrtna vožja s “Triglava”. Kaj pa te ti praviš? Kaj te jaz vem…

 Zgodbica je napol-resnična. Dogajanje je postavljeno na nogometni stadion v Mariboru. Glavni igralci so gledalci-invalidi na vozičkih. Režija pod vodstvom Uprave kluba. Zakaj je temu tako je opisano v zgodbici. Zakaj smo kaznovani vsi? Tega pa ne vem. Mogoče mi bodo znali razložiti člani Uprave NK Maribor, morda gospod poslovni direktor Bojan Ban, morda gospod predsednik Drago Cotar ali pa celo legenda slovenskega nogometa, sam gospod športni direktor Zlatko Zahovič. Morda! Na zadnje sva se prav lepo pozdravila na festivalu Lent.

 Pa hvala za… in na svidenje!

  • Share/Bookmark
Dan brez vozička

 Hmm…, včasih, ko se zberemo in nam že kaj »v jezik da moči« se s prijatelji/cami s katerimi delimo podobno usodo – voziček pogovarjamo, kako bi izkoristili dan, če bi nam kdo dal za en dan moči še v noge in nam rekel, da imamo ta dan pred seboj. Vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Toliko je tega, kar bi storil, da verjetno ne bi naredil skoraj nič. Zagotovo bi po dolgih 13-tih letih spet lulal “po moško”. Heh. Ob tem stavku sem se nasmejal sam sebi, ker mi je lulanje prvo butnilo v glavo. Vem, da je želja Jovite, s katero sva se spoznala že v Ljubljani v rehabilitacijskem centru, preplesati cel dan. Spet drugi, bi po dveh odšli v bife in si stoje privoščili pivo ob šanku. Vozili avto z nogami, skakali iz skal v morje, se podili s svojimi otroci… Vendar, če realno pomislim, bi bil ta dan samo v nadlogo. Hja, naj se sliši še tako neumno. Sicer upanje umira zadnje, vendar je danes, jutri in vse dneve do “morebitnega čudeža”, po vsej verjetnosti naravnega zakona pa do svoje smrti, potrebno živeti in preživeti na vozičku. Ne vegetirati, se smiliti sebi in drugim in bentiti nad svojo usodo. Ali se prepustiti kot odpadlo listje vetru, da ga brezvoljno nosi in odloži na mesto, kjer bo počasi a zagotovo zgnilo. Ne! Pogumno se postaviti usodi po robu ter polno, učinkovito, nabito, veselo in smelo zreti življenju naravnost v oči. To je izziv.

Čeprav je naslov bloga “Dan brez vozička”, v začetku vsega zgoraj napisanega nisem mislil omeniti. A ker je to del moje filozofije življenja z vozičkom, sem jo podelil z vami, bralci teh vrstic.

Dan brez vozička je pravzaprav prireditev, ki jo organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske pod taktirko Barbare Slaček. Namenjena je mladim in mladim po srcu. Prireditev. Da ne bi kdo pomislil na Barbaro. Ona je že oddana. Na prireditvi so predstavili in približali tudi  drugačne oblike premikanja. Zato smo se potapljali, vozili s posebnimi športnimi kolesi, leteli z balonom, se vozili z motorji štirikolesniki. In ostali živi. S pomembnim spoznanjem, da le nismo popolnoma “vezani” in “odrezani”, ter se z nasmehom na ustnicah lotili veselih, debelih čevapčičev, ki so nam še malo pred tem po naših nosovih igrali simfonijo čudovitih vonjav “meseka na žari”.

img_0024.JPG

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo…

 

img_0042.JPG

…nazaj še pridemo!

  • Share/Bookmark
Moja edina… pesem

Hmm…, spominjajoč se svojega dedka, mi vedno pridejo na misel njegove besede o verzih, ki so mu rojili po glavi. A vedno le v postelji, tik pred spancem. Čeprav ga je to po eni strani zelo jezilo, si jih ni nikoli zapisoval in mislim, da se jih drugi dan niti ni več kaj prida spomnil. Le to, da je bila “fajn” pesmica. Verjamem, da le bolj njemu, kot bi bila všeč ostalim. Pa vendar se nikoli ni “predal” in je v glavi “skladal in komponiral” še naprej. Včasih, ko je pogledal pregloboko v kozarec, so se mu besede vrnile v spomin, kar je razveseljevalo predvsem nas, otroke, ki smo se ob tem smejali kot “pokjeni piskri”. Pesmi so bile zelo domače. Tako…, bolj ljudske no. Čeprav so njemu privrele iz samega dna duše. In kot kaže sem nekje med potjo življenja to lastnost prevzel tudi jaz. Besede, besede, besede, pa nikjer nič zapisano. Vendar se zaradi tega ne sekiram preveč. No ja, tudi sam največkrat pozabim o čem govore, vem pa, da so mi v tistem trenutku bile všeč. Sem pa enkrat, na tih deževen dan, ko sem prejel sms sporočilo od prijatelja, eno vseeno zapisal. Kar tako, da jo bom nekoč “če bo Bog dau” pokazal svojim vnukom.

 

PRIJATELJ

Zamišljeno,
ob plešočem cigaretnem dimu
in sladkobnem vonju kave,
sedim sredi sobe sam.

 Pisk telefona,
sporočilo,
besede prijatelja.

 Kot izmišljene za te težke, temačne dni,
v galopu poženejo srce v radostno nostalgijo,
spomnijo dušo na človeka,
prijatelja.

Ki jo vedno razveseli,
s svojim glasom, prisotnostjo, objemom,
kot žejnega v puščavi napoji.

 Vedno, čeprav minilo sto let,
bo v mojih mislih,
zraven mene, kot vetra šepet,
spominjajoč na pretekle in bodoče dni.

Na pravo prijateljstvo,
katero ne zbledi in ne umre,
še z zadnjim dihom življenja ne.

  • Share/Bookmark
Sladko, slano, seksi

Hmm…, oziroma bolje mmm. Sladko, slano, povrhu pa še preklemano seksi. Genijalno in neverjetno preprosto. Strastno. Polno. S stilom.

Da ne bo pomote. Govorimo o solati. Kombinaciji sladkih fig, slanega pršuta in mlečne mocarele. S pikico na i – medeno polivko. Najprej se lotimo fig, ki jih križno zarežemo, toda ne do konca. Nato s palci in kazalci stisnemo spodnji del fige, da se izboči notranjost. S tem omogočimo, da se s polivko prepoji sama sredica fige (hmm, misli mi kar same bezljajo nekam drugam). Ko opravimo s stiskanjem spodnjega dela, fige zložimo na krožnik, jih prepletemo s pršutom (najbolje 1 rezina na figo), dodamo nekaj rezin mocarele, počez natrgamo malo zelene ali vijolične bazilike in vse skupaj pokapljamo z medeno polivko. Le to pripravimo tako, da v skledi stepemo oljčno olje, limonin sok, žlico dobrega medu, sol in sveže mlet trdilec, pardon, črn poper. Mlaskanje, cmokanje, grizljanje in predvsem uživanje se lahko prične. Ne bo odveč, če bo na voljo malce več kruha, da na koncu pomažete sokove. Namesto kruha lahko pomažete tudi s prstki in jih s poželjivostjo v očeh ponudite…

Ups, to je pa že druga zgodba.
Kakorkoli, s kruhom ali prstki, dober tek!

fige.jpg

  • Share/Bookmark
Kim

Hmm…, če kdaj, potem v primeru »Kim« lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…

Pred dvema letoma nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…

 nera.jpg
Nera

In ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…

Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: »ja, saj je moj kuža tudi takšen«, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: “Imam vas rada. Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Hvala, ker ste.” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.

bk.jpg
Kim

  • Share/Bookmark