muslimansko-jodlanje

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem - človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem - ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda - ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem - ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem - pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča - Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO - Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem - pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem - se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale - če želite.

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

Vesele kramarke…

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj - dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem - smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

Lepotica v mojih rokah…

…in frajer, ki jo je osvojil - Franc Pinter - Ančo

Dobro, “bilo pa prošlo”. Sedaj se s prijatelji srečujemo v zdraviliščih in nehote se nam zdi, da smo stari, bolni. Taki no, za odpis. Ni kričanja, ni glasnega smejanja, radosti, veselja. Kar te dela mladega, poskočnega. Ti daje energije in moči. Še popoldanske košarke na vozičkih ni, ki smo jo na morju skoraj vedno igrali s spremljevalci in učitelji, kateri so pripeljali šolarje v šolo v naravi in so ti obvezno kriče navijali za ene ali druge. To je bilo smeha. In žuljev v učiteljskih vrstah. A na te se je pozabilo že kar zvečer, ko smo ob ognju, kitari in kozarcu ali dveh ali treh… odličnega Refoška zapeli in zaplesali, da se nam je še morje priklonilo in veselo v ritmih strun udarjalo v skale. Hja, prijatelj Legija je letos večkrat dejal: “Ne, nismo stari. Smo mladi. Le leta so odšla!” In z njimi morje, ki je bilo moje psihično rehabilitiranje. Ono - za dušo!

Čeprav to zdravstveni delavci ne radi priznajo jaz trdim, da smo psihično-družbeno aktivne rehabilitacije veliko bolj potrebni, kot pa fizične. Saj ne rečem, saj se naši na Zvezi paraplegikov trudijo, da bi nam omogočili čim boljšo rehabilitacijo in po možnosti na morju. A Pacug, kraj nekje tam v Izolskem “gorovju”, kjer se gradi in dograjuje naš dom, tega ne bo mogel pričarati. Še manj ponuditi. Tam bomo zaprti. Daleč od oči drugih ljudi. Daleč od druženja z njimi. V getu. Aja, pa z Jorasom, ki je tam hišnik. Morda bo čas tam vsaj politično pester in obarvan. Vsa ta leta smo si prizadevali, da bi ljudi ozavestili in bi nas invalide sprejemali kot sebi enake. Ravno, ko se ta proces že na veliko dogaja, pa sami sebi zabijemo nož v hrbet in se “preselimo” na hrib. Ko higlanderji. Kot da smo jebene koze in ne ljudje na invalidskem vozičku. Phja, ampak baje da mi lahko… Ku… pa lahko.

Kakorkoli, za zdaj smo še v zdraviliščih, kjer se po opravljenih terapijah do večerje zapremo v svoje sobe in se “veselo” predajamo spanju, smrčanju, gledanju televizije ali pa se skupinsko z radostno žalostjo in s kakšno laško-flaško v roki spominjamo rehabilitacij na morju ter z grenkobo neuresničenih želja “jebenih koz” zremo naslednjim rehabilitacijam naproti.

Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.

Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica.  Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.

Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu  ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.

Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.

Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Naj me lovijo. Naj me ulovijo. Vendar naj vse te “hijene” katerim poganjam adrenalin po telesu vedo, da me spremenili ne bodo. No pasaran! Ali “kurc jih gleda” po naše. Še bom šel v “dobre gostilne”, šel med dobre ljudi, si  nalil čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravil na mavrične dni.

Pred dvema dnevoma sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glasek nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim »mozolje na riti«. To pa ni ravno prijetna izkušnja. In sem si kupil »bonboniero«, ki mi s svojimi trenutki že dva dni jemlje dih in me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče. Ker sem naletel na tako pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone, proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.

Glasba z elektronsko osnovo, prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja in obilico židovsko-ciganskih ritmov z velikimi koraki osvaja svetovne radijske postaje in ogreva pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.

Pri takšnem albumu dobijo besede »zamisli život u ritmu muzike za ples« svoj smisel. Zatorej: nič čakat, hitro plošček nabavit, ter dušo in telo razmigat. Jaz si jih grem ponovno »razturat«.

Uradna stran:

http://www.watchaclan.com

Včasih se smejiš, pa nihče ne opazi tvojega nasmeha.
Včasih jočeš, pa nihče ne opazi tvojih solz.
Poskusi prdnit.

Zakonski mož je tisti možakar,
ki vam stoji ob strani v vseh težavah,
ki jih sploh ne bi imeli,
če se ne bi bili poročili z njim.

Saj meni ni problem hodit v službo,
samo mi gre pa na živce
čakati tistih 8 ur, da grem domov. 

Šefi so kot oblaki.
Ko enkrat izginejo,
je dan prekrasen!

Vsak dan, ko vstanem,
pogledam seznam 50 najbogatejših ljudi v Sloveniji.
Če me ni na seznamu, grem na šiht. . . .
in tako je bilo tudi danes…

Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč,
je pa čez dan.

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

Alkohol res ne reši problemov.
Toda, po drugi strani jih tudi mleko ne.

Dokler se moj šef obnaša tako, kot da veliko zaslužim,
se bom jaz obnašal tako, kot bi veliko delal.

Če se nekdo smeje, smej se!
Če nekdo poje, poj z njim!
Če nekdo pije, pij tudi ti!
Če nekdo dela….. Pusti ga, nor je!