Arhiv za kategorijo 'golaž, vampi, (z)mešano'.
Čas sprememb! Res?

Čeprav se na veliko govori o napredku in času sprememb, ki da gredo naprej in na boljše, se osebno lahko le delno strinjam s to globalizacijsko miselnostjo, s katero nas vsakodnevno posiljujejo in bombardirajo iz vseh strani in koncev sveta. Kot, da sami ne bi imeli oči za opazovanje  določenih nesmislov, ki se dogajajo, ušes za poslušanje, srca za občutke in možgan za lastno razmišljanje o „sadovih“ novodobne svetovne politike. Kaj pomaga, če so trgovine polne, ko pa po drugi strani več kot polovica svetovne populacije spoznava in ve, kako se počuti „lačni ob sranju“.
In ob tem razmišljanju in spoznanju, se nevede vedno znova zdrznem beroč misli ljudi iz prejšnjih stoletij in preživetih političnih sistemov, ki so aktualne tudi za današnji čas.

Iz spodnjih dveh citatov lahko presodite in si ustvarite svojo sliko tudi sami…

V večpartijskem parlamentarnem sistemu je v najboljšem primeru svoboda samo abstraktna in splošna politična misel – konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni in podrejeni proizvodnim odnosom kapitalistične družbe, v kateri se parlament praviloma ne vmešava, vendar pa jih varuje.
- Edvard Kardelj

Vlasnici kapitala i biznisa kod radnika poticati će i stimulirati potrebu da kupuju njihovu skupu robu: stanove, kuće i tehnologiju, obvezujuči ih pritom da ulaze u skupe hipotekarne kredite do nivoa neizdrživosti…
I na kraju ti neplačeni dugovi će izazvati bankrot banaka, koje će morati biti nacionalizirane, a država če onda krenuti putem koji vodi u komunizam…
- Karl Marx, 1867 – Das Kapital

marx

  • Share/Bookmark
Predbožičnonovoletni dopust

Po dolgem, res dolgem času, sem si tudi sam privoščil dopust pred in med prazniki. Šest dni letnega dopusta, za celih štirinajst, kar jih bom prebil doma. Se splača. Predvsem meni, saj trpim za kroničnim pomanjkanjem spanca. Dan, noč. Noč, dan. Precej pomešana pojma v moji glavi. Baje že od malih, še “nehodečih” nog. Sem se trdno odločil, da me noben “daj hitro, moraš to, obvezno tja” trenutek, ne bo zmotil v osebnem uživanju. Žena te dni še pridno dela. Tudi hčerka še hodi na “obiske” v šolo, tako da s Kim, mojo-našo kužiko, prav nesramno lenobno preleživa dopoldneve in družno z roko v tački gledava filme. Včeraj sva imela zelo akcijsko-avanturistično-pustolovsko-znanstvenofantastično obarvan dan, ki sva si ga le za trenutek ali dva zmotila s pripravo kave, sendviča ali kakšnega sladkega priboljška, saj sva od aktivnega sodelovanja ob gledanju filmov izgubljala kar precej kalorij. Kako tudi ne, ko pa so naju “Mumije” preganjale po vsej Kitajski, Rusi skupaj z “Indiana Jonesom” po južni Ameriki, kjer sva mimogrede naletela na spečega “Hulka” in mu pomagala pri iskanju zdravila ter izgubljene ljubezni, vmes pa še detektivom FBI pri odkrivanju “X-files-ov”. In kot, da vse to ne bi bilo dovolj, sva dobila vabilo za “potovanje v središče Zemlje” in za konec še čast, da rešiva človeštvo pred hudobno zajebanimi “Mutanti”. Po vsej tej “to in ono” zemeljski kalvariji sva bila tako zdelana in utrujena, da sva se odločila za en daljši počitek. Ja, telo je po hudih naporih pač potrebno regenerirati. In kaj je boljše in lepše od sladkega dremeža, ko se ves zaviješ v odejo in ti toplota nežno boža telo, sprošča napete mišice in počasi zapira veke utrujenih oči!? Hudiča, sem na mah spet postal prijetno utrujen in zaspan. No, pa lahko noč!

  • Share/Bookmark
Dokler živimo, se učimo

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

 limona.gif

Včasih se smejiš, pa nihče ne opazi tvojega nasmeha.
Včasih jočeš, pa nihče ne opazi tvojih solz.
Poskusi prdnit.

evilgiggle.gif

Zakonski mož je tisti možakar,
ki vam stoji ob strani v vseh težavah,
ki jih sploh ne bi imeli,
če se ne bi bili poročili z njim.

 sramise.gif

Saj meni ni problem hodit v službo,
samo mi gre pa na živce
čakati tistih 8 ur, da grem domov. 

transprst.gif

Šefi so kot oblaki.
Ko enkrat izginejo,
je dan prekrasen!

wav.gif

Vsak dan, ko vstanem,
pogledam seznam 50 najbogatejših ljudi v Sloveniji.
Če me ni na seznamu, grem na šiht. . . .
in tako je bilo tudi danes…

bigcry.gif

Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč,
je pa čez dan.

cekam.gif

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

cheerleader.gif

Alkohol res ne reši problemov.
Toda, po drugi strani jih tudi mleko ne.

hailxin.gif 

Dokler se moj šef obnaša tako, kot da veliko zaslužim,
se bom jaz obnašal tako, kot bi veliko delal.

 020705a7uw.gif

Če se nekdo smeje, smej se!
Če nekdo poje, poj z njim!
Če nekdo pije, pij tudi ti!
Če nekdo dela….. Pusti ga, nor je!

kolo.gif

  • Share/Bookmark
Dan brez vozička

 Hmm…, včasih, ko se zberemo in nam že kaj »v jezik da moči« se s prijatelji/cami s katerimi delimo podobno usodo – voziček pogovarjamo, kako bi izkoristili dan, če bi nam kdo dal za en dan moči še v noge in nam rekel, da imamo ta dan pred seboj. Vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Toliko je tega, kar bi storil, da verjetno ne bi naredil skoraj nič. Zagotovo bi po dolgih 13-tih letih spet lulal “po moško”. Heh. Ob tem stavku sem se nasmejal sam sebi, ker mi je lulanje prvo butnilo v glavo. Vem, da je želja Jovite, s katero sva se spoznala že v Ljubljani v rehabilitacijskem centru, preplesati cel dan. Spet drugi, bi po dveh odšli v bife in si stoje privoščili pivo ob šanku. Vozili avto z nogami, skakali iz skal v morje, se podili s svojimi otroci… Vendar, če realno pomislim, bi bil ta dan samo v nadlogo. Hja, naj se sliši še tako neumno. Sicer upanje umira zadnje, vendar je danes, jutri in vse dneve do “morebitnega čudeža”, po vsej verjetnosti naravnega zakona pa do svoje smrti, potrebno živeti in preživeti na vozičku. Ne vegetirati, se smiliti sebi in drugim in bentiti nad svojo usodo. Ali se prepustiti kot odpadlo listje vetru, da ga brezvoljno nosi in odloži na mesto, kjer bo počasi a zagotovo zgnilo. Ne! Pogumno se postaviti usodi po robu ter polno, učinkovito, nabito, veselo in smelo zreti življenju naravnost v oči. To je izziv.

Čeprav je naslov bloga “Dan brez vozička”, v začetku vsega zgoraj napisanega nisem mislil omeniti. A ker je to del moje filozofije življenja z vozičkom, sem jo podelil z vami, bralci teh vrstic.

Dan brez vozička je pravzaprav prireditev, ki jo organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske pod taktirko Barbare Slaček. Namenjena je mladim in mladim po srcu. Prireditev. Da ne bi kdo pomislil na Barbaro. Ona je že oddana. Na prireditvi so predstavili in približali tudi  drugačne oblike premikanja. Zato smo se potapljali, vozili s posebnimi športnimi kolesi, leteli z balonom, se vozili z motorji štirikolesniki. In ostali živi. S pomembnim spoznanjem, da le nismo popolnoma “vezani” in “odrezani”, ter se z nasmehom na ustnicah lotili veselih, debelih čevapčičev, ki so nam še malo pred tem po naših nosovih igrali simfonijo čudovitih vonjav “meseka na žari”.

img_0024.JPG

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo…

 

img_0042.JPG

…nazaj še pridemo!

  • Share/Bookmark