Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček - Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega - igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« - Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči - Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, po novem tudi Črnogorci. Kaj bo našemu človečku šport. Naj raje pridkano dela in molči, da ne bo še kako drugače dobil po riti. V redu!

A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Jaz že ne! Zakaj? Zakaj naši »vroči« košarkarji ne premorejo srca in želje »ledeno hladnega« Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstva. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to vsaj v mojem srcu nikoli ne bodo postali. Vsa čast fantom, ki so se odzvali povabilu reprezentance.

Šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Roka kaj hitro zadrhti. A vsaj pokazali so, za koga jim bije srce. Tem, ki se povabilu niso odzvali in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog, bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki. Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma.

Je ponos in je predvsem ČAST!

a067a3562e62dadc89629c317d615655

Hmm…, en klub, ena čast. Moto, ki se ga velika večina navijačev nogometnega kluba Maribor še kako drži. Ne samo, da sem ponosen na svoj Maribor. V srcu nosim tudi svoj klub, za katerega navijam odkar se zavedam svoje biti. Častno in glasno povem tudi, da se držim še drugega mota, ki velja kot svetinja med navijači: Viola do groba. In v takih trenutkih si ne morem kaj, da ne bi rekel kakšno proti vsem, ki danes tako vehementno pljuvajo in zaničujejo Viole. Pri tem ne mislim na neprestano grajanje teh nekaj prenapetih mandeljcov, ki samo iščejo priliko, da se nad kom ali čim znesejo. Ne! Mislim na ljudi, ki dihajo in živijo za naš klub. Kateri se kljub pomanjkanju denarja le temu odrekajo za ogled tekme in bodrenje svojih ljubljencev. Ki jim oko zažari, ko pogovor nanese na klub, ki ga z vsem spoštovanjem in ljubeznijo nosijo v srcu in duši. Do smrti.

Verjamem, da marsikdo v Sloveniji ne razume te pripadnosti nas Mariborčanov. Vendar ta ne nastane od danes na jutri. Potrebno jo je negovati, kot vinsko trto na hribčkih okoli totega našega lepega mesta, ki daje zaradi tega vrhunsko vino vseh sort in okusov. Katere vzgajanje in negovanje se prenaša iz roda v rod. Kot biti Viola in dihati za svoj klub. To so nas učili naši dedki, naši očetje, celo matere in to prenašamo na naše otroke, ki pri svojih treh letih poznajo že skoraj vse navijaške izraze s katerimi bodrijo klub. En klub - ena čast, Maribor - šampion, Viola do groba, Heja, heja Maribor… in pri tem goreče mahajo s šali in zastavami kot bi šlo za njihova življenja. Samo pravi navijač ve, kako zaigra tam v prsih, ko je stadion poln in v en glas  vzpodbuja svoj klub. Takrat smo Viole vsi. Marsikateri direktor ali lastnik kluba bi dal težke denarce za takšne navijače, kot jih ima Maribor. Joc Pečečnik, Zoran Jankovič, Bojan Šrot in še in še kar je teh slovenskih pomembnežev. A z denarjem se to ne da. Vsaj ne na daljši rok.

Čeprav bo nekdo rekel, da je to balkanski sindrom, se naj raje ozre po razviti Evropi. Kar se ostalih nogometnih klubov in navijačev v Sloveniji tiče, bi jaz rekel, da je to bolj slovensko-avstrijski sindrom. “Tuga od tuge.” Od časa do časa se v Ljubljani pohvalijo, kako poln stadion imajo, ko igra reprezentanca. A kaj, ko je takrat na stadionu le peščica Ljubljančanov. Ostalo so Štajerci, Prekmurci in Primorci. In potem si gospod Zavrl drzne reči, da v Mariboru reprezentanca ne bo igrala vsaj dokler je on predsednik NZS. Sram ga naj bo, kakor tudi vse novinarje, ki vse navijače Maribora mečejo v isti koš. Viola je moj ata, Viola je moj brat, Viola sem jaz, Viola je moja hčerka in Viola je Maribor s svojimi stotisoč in še nekaj dušami. In ne samo tistih nekaj deset vročekrvnežev, ki jih verjetno nogomet niti ne zanima, pač pa zgolj dejstvo, da se bodo nekje z nekom lepo sfajtali. Žal izrodki obstajajo povsod. Zato pa ostali toliko bolj, z dvignjeno glavo, iz dna srca lahko rečemo:

“En klub, ena čast – Viola do groba!!!”

 
“Trda vzgoja Viole”

Generacijski prikaz - ata-dedek, sinova in hčerka-vnukinja
(vsi v sredini)

Hmm…, saj človek ne more verjet, kako čas beži. Malo tu, malo tam, obrat za 180 stopinj in že je deset let mimo kot bi pihnil. In kar naenkrat…

Kaj pri hudiču pa zdaj pišem? Začnimo znova.

Vse ljubitelje košarke vabim v soboto 28.06. in nedeljo 29.06.2008 na tradicionalni, jubilejni 10. mednarodni košarkarski turnir na invalidskih vozičkih, imenovan Parabasket (tako, zdaj vete kaj ta beseda pomeni), ki se bo odvijal v dvorani Tabor v Mariboru, posvečen Dnevu državnosti, ki je sicer že za nami, vendar nismo mi krivi, ker datumi padejo tako da nas vedno zajebejo. Pa vseeno. Pridite, poglejte, navijajte in odidite. Saj ne! Zafrkavam! Počakajte da vam dam avtogram, mi plačajte kavo in potem odidite. No če se kdo vpraša, če takšna košarka tudi obstaja, naj povem, da verjetno potem že, če se jaz in moji prijatelji ukvarjamo z njo. Ponavadi zgleda sicer malce smešno, tudi žogo si tu pa tam podamo, malo odbijamo v tla, pa za publiko se včasih stepemo. Pač po Štajersko. Na tradicijo dosti damo. Drugače smo pa sami “vredi pubeci, puni živleja”. In včasih se potrudimo dat kakšen koš. Da je bolj veselo. Kakšna bi pa bila košarka brez košev. Mislim! Ker pa ne bi bili radi sredi polne dvorane sami, smo se odločili, da v goste povabimo še Avstrijce. Njim bomo pred vstopom v dvorano pregledali potne liste. Naj vidijo kako smo se v času EP-ja v nogometu počutili mi. Ker vemo, da imajo Avstrijci nekako prirojen strah pred Hrvati, smo povabili še Zagrebčane. Same pristne purgerje iz Hercegovine. Smo se bali, da bojo le ti pogrešali svoje “zemljake” iz Bosne in smo si rekli: nič tudi oni morajo biti tu. Saj Maribor ni Mostar, se bodo že “zbogali”. Tisti, ki nismo tako dobri pri “toti” košarki igramo za Maribor, vsi drugi pa za državno reprezentanco Slovenije (joj kak jih bojo na igrišči fasali - tradicija - a jebi ga), katera bo tudi v našem lepem mestu. Ker pa potrebujemo še zmagovalca turnirja, da se mi med sabo ne tepemo preveč za prvo mesto je povabilo prejela in se nanj odzvala še profesionalna ekipa iz Italije. Sami super fantje. Slobo, Izo in Ante še najbolj. Druge Italijane pa bolj slabo poznam. Nekak čudno govorijo. Jih ne razumem ravno najbolje. Drugi dan me zaradi njih od mahanja roke bolijo. Pomislili smo tudi na moški del občinstva in samo za njih v goste povabili še žensko ekipo na vozičkih - Bambine iz Sarajeva. Babnce bomo v soboto ob 18.00 uri pomešali med ekipi mariborskih podjetnikov in svetnikov, da bodo lahko sami ugotovili kdo je močnejši. Pardon – spretnejši. Veselo bo. Pridite.

 P.S.

Jedačo in pijačo si pa le sami prinesite. Pa še kakšen sendvič zame. Bom lačen.

Lep pozdrav do videnja in snidenja v soboto. In nedeljo. Potem pa lahko malo še na Lent festivalu ostanete. In če se bo to zgodilo, vas moram obvezno tisto od Alfija naučiti:

Nad mestom Pohorje stoji,
vsi hribčki so vinogradi
in trta, ki že 400 let tam na Lentu…

Ehh, saj se samo hecam. Kdo se bo pri taki vročini še učil. Zato pa so zdaj počitnice. Pametne glave že vedo kaj delajo. Kakorkoli - se vidimo!

Dokaz, da košarka na invalidskih vozičkih res obstaja

Poziranje in akcija

Hmm…, sprašujem se, kaj je potrebno ali kaj se zgodi, da za nekaterimi ob smrti žalujemo bolj kot za drugimi. Ne mislim bližnjih sorodnikov ali prijateljev kateri so del našega vsakdanjega življenja. Mislim predvsem ljudi, ki prihajajo v naša življenja preko filma, športa, politike, glasbe… Kaj nam dajo takšnega, da nam je hudo pri srcu ko zapustijo ta svet. Da potočimo solze obupa, žalosti, jeze, ker se je zgodilo, kar bi se tako ali tako nekoč zgodilo. Se nehote postavimo v njihov položaj? Poskušamo razumeti bolečino njegovih bližnjih? Ali so nam preprosto dali nekaj v življenju, česar se ne zavemo preveč? Ali pač. Toda kaj? Ne zbujajo se z nami. Se ne igrajo ali ljubijo z nami. Niti ne gredo z nami na kavo, v kino ali se ga z nami pošteno nacedijo. Od njihovega uspeha in življenja nimamo praktično nič. Tudi niso edini pri tem s čim se ukvarjajo. A če po nesreči, zaradi bolezni ali že česa umrejo, za njimi žalujemo, nas stiska v grlu. Nas duši. In jokamo. Zdi se nam, da smo izgubili del sebe, dobrega prijatelja, vzornika. Niti ne idola. Nekaj več. Osebno sem imel v življenju dve takšni izkušnji. Pravzaprav tri. Prva je bila ob smrti Tita, vendar sem takrat bil še bolj kot ne otrok, čeprav ga kot človeka cenim še danes.

Drugič mi je stiskalo dušo in naredilo gromozanski »knedl« v grlu ob smrti košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića. Zakaj sem ga imel rad? Je bilo krivo to, da smo vsi vedeli za njegove treninge in delo ko je bil še deček in je pred šolo prihajal še malo trenirat v prazno dvorano, popoldanske treninge pa zaključil, ko so vsi ostali že bili skoraj v postelji. Ali morda dejstvo, da je nekdaj skupno državo popeljal do naslova evropskih in svetovnih prvakov, bil dvakrat najboljši evropski igralec. Mogoče to, da so se mu čudili in ga oboževali sami Američani, ko je zaigral v ligi NBA v času ko tam ni igralo ne vem koliko neameričanov in celemu svetu pokazal, da tudi igralci iz Evrope lahko igrajo pomembno, tudi vodilno vlogo v tej ligi. Ali pa preprosto iz razloga, ker je bil kljub vsej svoji slavi preprost in skromen, ker je pomagal navadnim ljudem, ki jih ni niti poznal, ker je bil priljubljen pri tistih ki so vedeli kaj je košarka, pa tudi pri onih drugih, ki so se preprosto navduševali nad igrami tega karizmatičnega, predvsem pa po športnem obnašanju po-znanega človeka. Kakorkoli, ko je 08.06.1993 pri 29-ih letih umrl v prometni nesreči, sem jih jaz imel 26. Jokal sem kot otrok.

Če bi za Dražena lahko rekel, da mi je bil nekakšen vzornik, to za fanta, zaradi katerega sem po dolgem času v krču in obupu rekel: »Pa ne on!«, sigurno ne velja.

Toše Proeski! Hmm…, zakaj on? Kar nekaj let mlajši od mene a to zgleda ne igra nobene vloge pri cenjenju in predvsem spoštovanju človeka. Nekdo, ki v živo zapoje Zajdi, zajdi s toliko občutka in strasti, je človek z neverjetno energijo in predvsem ogromno dušo. Brez nje se te pesmi ne more niti zapet. Moraš jo čutiti. In to energijo spontano prenesti na ljudi okrog sebe. To zmorejo le največji.

In še nekaj zmorejo največji. Ne to, da te glasbeni kritiki proglasijo za pevca z angelskim glasom, pač pa pomagati pomoči potrebnim. To je Toše znal in hotel. Prirejal številne humanitarne koncerte, za katere je prejel humanitarno nagrado Matere Tereze, postal ambasador dobre volje in pomagal otrokom. Njegova pesem «This world», posneta leta 2004, je postala UNICEF-ova himna. Kot Dražen je tudi on bil kljub slavi preprost in skromen a z velikim, velikim srcem.

Vsem trem globok priklon in večna slava.