Arhiv za kategorijo 'pripetije'.
Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark
Moje najljubše…

Ni še dolgo tega, kar sem bral članek o bananah in si pri sebi naredil lestvico meni najljubšega sadja. Prvo mesto so prepričljivo zasedle jagode. Sledile so banane, pa češnje, borovnice in marelice. Mojih najljubših pet, čeprav se z veseljem posladkam tudi z ostalim sadjem. Grozdje (tega sem včasih v velikih količinah tudi po grlu zlil), pa slive (tudi njih sem v tekočem stanju rad vrgel na zobek), pomaranče, smokve (ki so za las zgrešile prvo peterko). In breskve. A petek – dan za metek je bil idealen za… jagode.

Jagode

Jagode – No.1

No, malce sem imel sreče, saj jih je nabral in prinesel moj ata. Iz jagodne dežele. 2 EUR za kilo. Morda komu čudno, morda smešno toda meni najljubše so “zmučkane”. Malce sladkane. Z dodatkom sladoleda. Požrtija se je pričela. Zunaj sodni dan. Lije kot iz škafa. V varnem zavetju hiške opazujem to divjo igro narave in se sladkam z “rubini”.

Nevihta

Lije kot iz škafa

Kaj č’mo. Bil sem lačen. Lačen jagod. In naredil sem si pojedino. Zdi se, da je zaradi mojega, prav nesramnega uživanja “oni zgoraj” popolnoma ponorel. Bliskal in grmel, kot štirje jezdeci apokalipse. Z navihanim nasmeškom in pogledom izpod obrvi sem dejal: Sorry stari, tote so moje.

Jagode in sladoled

Moje, moje, moje…

Okušalne brbončice so med tem pohotno poplesavale in v ritmu lambade v svoj objem privabljale novo zvrhano žlico sladke opojnosti. In glej ga zlomka. Pri zadnji žlici je svoj bes umiril tudi gospod nad nami. Aleluja.

Jaz

Jagoda z jagodo :P

  • Share/Bookmark
Bolj star, bolj nor

Drugih besed ne najdem. A kakor zdaj izgleda, bo ta norost še kar nekaj časa moja zvesta spremljevalka. Vsaj dokler bo srce poskočno. In bo telo to potrebovalo. Kot narkoman svoj “šus”. Ja, žoga je moja droga. Zagotovo! Kako drugače razložiti vstajanje ob štirih zjutraj. Večurno vožnjo s kombijem kar na svojem vozičku. Kjer je vsako zaviranje in vsak ovinek pustolovščina vredna samega gospoda Indiane Jonesa. In nato sledita dve tekmi. Težki. Napeti. Prepolni emocij. V soparni dvorani, kjer se spotiš že, če se malo bolj prešerno nasmejiš.

V takšnih trenutkih se zavem, kako rad imam ta šport. Navzlic ljudem, ki mi velikokrat nesramno trgajo dušo s svojo prekleto hinavščino in zlobo. V takšnih trenutkih se zadovoljno nasmejim. In si čestitam za to norost.

Jaz in Urban

Jaz in Urban, naš novi soigralec, ter moj najnovejši in najmlajši prijatelj.

  • Share/Bookmark
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark
Sem jo po…..

Čeprav ni moja, me ni razjedala slaba vest. Zavedajoč se svoje lepote in ljudskega hrepenenja po njej, se je sramežljivo in hkrati nagajivo smehljala iz varnega zavetja svoje hiške. Poln pričakovanja sem se opogumil, potrkal in brez da bi počakal na njen odgovor odprl vrata njenega doma. Tiho je strmela vame. Ni bilo težko ugotoviti, da je ljubiteljica rdeče barve. Zelo seksi…poželjivo… Njeno gladko telo, prečudovitih oblin in bronastih odtenkov, kakor da bi jo božalo najbolj zlato sonce, je bilo zakrito z žadom, kar je še močneje razvnelo mojo domišljijo. Nežno sem jo objel s svojimi močnimi rokami, jo strastno pogledal in s konicami prstov zdrsel po njenih izklesanih oblinah. Rdečkasti lasje so samo dopolnjevali njeno popolnost. Z njimi me je nežno božala po rokah. Srce mi je začelo udarjati v ritmih afriških bobnov, kakor da bi me pozivalo na boj. V glavi je šumelo kot tisoče viktorijanskih slapov. Celotno telo se je hranilo le še z eno mislijo: po…. Boris! Halo! Sanjaš! … vezni si jo prek glave. Boris, kako ti je všeč? Super stari. Oprosti, res me je malo sanjavo zaneslo. Saj veš da nimam vsak dan priložnosti držati olimpijske medalje v rokah. Tak da… Stari, vsaka čast! Kaj pa London? Boš še treniral in se pripravljal? Koliko si zdaj star? 58? Ne ga srat! Res, človek te lahko samo občuduje. Kakorkoli se boš že odločil vedi, da smo vsi zelo ponosni nate. Franc Pinter oz. Ančo, kot ti pravimo prijatelji, resnično ti želim še mnogo s športnimi uspehi in družinsko srečo in radostjo posejanih let. Tako, zdaj mi pa povej, si za kavo?

bronasta medalja

Lepotica v mojih rokah…

Ančo

…in frajer, ki jo je osvojil – Franc Pinter – Ančo

  • Share/Bookmark
In memoriam

Hmm…, pa je spet mimo. Obnovitvena rehabilitacija. Zadnja leta poteka le v zdraviliščih Laško in Čatež. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad. Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči, pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost. Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati, žgečkati in risati nasmeh na ustnicah. Vendar…

Dobro, “bilo pa prošlo”. Sedaj se s prijatelji srečujemo v zdraviliščih in nehote se nam zdi, da smo stari, bolni. Taki no, za odpis. Ni kričanja, ni glasnega smejanja, radosti, veselja. Kar te dela mladega, poskočnega. Ti daje energije in moči. Še popoldanske košarke na vozičkih ni, ki smo jo na morju skoraj vedno igrali s spremljevalci in učitelji, kateri so pripeljali šolarje v šolo v naravi in so ti obvezno kriče navijali za ene ali druge. To je bilo smeha. In žuljev v učiteljskih vrstah. A na te se je pozabilo že kar zvečer, ko smo ob ognju, kitari in kozarcu ali dveh ali treh… :) odličnega Refoška zapeli in zaplesali, da se nam je še morje priklonilo in veselo v ritmih strun udarjalo v skale. Hja, prijatelj Legija je letos večkrat dejal: “Ne, nismo stari. Smo mladi. Le leta so odšla!” In z njimi morje, ki je bilo moje psihično rehabilitiranje. Ono – za dušo!

Čeprav to zdravstveni delavci ne radi priznajo jaz trdim, da smo psihično-družbeno aktivne rehabilitacije veliko bolj potrebni, kot pa fizične. Saj ne rečem, saj se naši na Zvezi paraplegikov trudijo, da bi nam omogočili čim boljšo rehabilitacijo in po možnosti na morju. A Pacug, kraj nekje tam v Izolskem “gorovju”, kjer se gradi in dograjuje naš dom, tega ne bo mogel pričarati. Še manj ponuditi. Tam bomo zaprti. Daleč od oči drugih ljudi. Daleč od druženja z njimi. V getu. Aja, pa z Jorasom, ki je tam hišnik. Morda bo čas tam vsaj politično pester in obarvan. Vsa ta leta smo si prizadevali, da bi ljudi ozavestili in bi nas invalide sprejemali kot sebi enake. Ravno, ko se ta proces že na veliko dogaja, pa sami sebi zabijemo nož v hrbet in se “preselimo” na hrib. Ko higlanderji. Kot da smo jebene koze in ne ljudje na invalidskem vozičku. Phja, ampak baje da mi lahko… Ku… pa lahko.

Kakorkoli, za zdaj smo še v zdraviliščih, kjer se po opravljenih terapijah do večerje zapremo v svoje sobe in se “veselo” predajamo spanju, smrčanju, gledanju televizije ali pa se skupinsko z radostno žalostjo in s kakšno laško-flaško v roki spominjamo rehabilitacij na morju ter z grenkobo neuresničenih želja “jebenih koz” zremo naslednjim rehabilitacijam naproti.

  • Share/Bookmark
Prababica in moje prvo stanovanje

Hmm…, še danes se nasmejim ob spominih na svojo prababico, ki je v bistvu bila mačeha moje babice. Kljub temu smo jo vsi imeli za našo prababico oziroma kot smo ji rekli – omico.

Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.

Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica.  Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.

Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu  ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.

Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.

Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark
Dan brez vozička

 Hmm…, včasih, ko se zberemo in nam že kaj »v jezik da moči« se s prijatelji/cami s katerimi delimo podobno usodo – voziček pogovarjamo, kako bi izkoristili dan, če bi nam kdo dal za en dan moči še v noge in nam rekel, da imamo ta dan pred seboj. Vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Toliko je tega, kar bi storil, da verjetno ne bi naredil skoraj nič. Zagotovo bi po dolgih 13-tih letih spet lulal “po moško”. Heh. Ob tem stavku sem se nasmejal sam sebi, ker mi je lulanje prvo butnilo v glavo. Vem, da je želja Jovite, s katero sva se spoznala že v Ljubljani v rehabilitacijskem centru, preplesati cel dan. Spet drugi, bi po dveh odšli v bife in si stoje privoščili pivo ob šanku. Vozili avto z nogami, skakali iz skal v morje, se podili s svojimi otroci… Vendar, če realno pomislim, bi bil ta dan samo v nadlogo. Hja, naj se sliši še tako neumno. Sicer upanje umira zadnje, vendar je danes, jutri in vse dneve do “morebitnega čudeža”, po vsej verjetnosti naravnega zakona pa do svoje smrti, potrebno živeti in preživeti na vozičku. Ne vegetirati, se smiliti sebi in drugim in bentiti nad svojo usodo. Ali se prepustiti kot odpadlo listje vetru, da ga brezvoljno nosi in odloži na mesto, kjer bo počasi a zagotovo zgnilo. Ne! Pogumno se postaviti usodi po robu ter polno, učinkovito, nabito, veselo in smelo zreti življenju naravnost v oči. To je izziv.

Čeprav je naslov bloga “Dan brez vozička”, v začetku vsega zgoraj napisanega nisem mislil omeniti. A ker je to del moje filozofije življenja z vozičkom, sem jo podelil z vami, bralci teh vrstic.

Dan brez vozička je pravzaprav prireditev, ki jo organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske pod taktirko Barbare Slaček. Namenjena je mladim in mladim po srcu. Prireditev. Da ne bi kdo pomislil na Barbaro. Ona je že oddana. Na prireditvi so predstavili in približali tudi  drugačne oblike premikanja. Zato smo se potapljali, vozili s posebnimi športnimi kolesi, leteli z balonom, se vozili z motorji štirikolesniki. In ostali živi. S pomembnim spoznanjem, da le nismo popolnoma “vezani” in “odrezani”, ter se z nasmehom na ustnicah lotili veselih, debelih čevapčičev, ki so nam še malo pred tem po naših nosovih igrali simfonijo čudovitih vonjav “meseka na žari”.

img_0024.JPG

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo…

 

img_0042.JPG

…nazaj še pridemo!

  • Share/Bookmark
Moja edina… pesem

Hmm…, spominjajoč se svojega dedka, mi vedno pridejo na misel njegove besede o verzih, ki so mu rojili po glavi. A vedno le v postelji, tik pred spancem. Čeprav ga je to po eni strani zelo jezilo, si jih ni nikoli zapisoval in mislim, da se jih drugi dan niti ni več kaj prida spomnil. Le to, da je bila “fajn” pesmica. Verjamem, da le bolj njemu, kot bi bila všeč ostalim. Pa vendar se nikoli ni “predal” in je v glavi “skladal in komponiral” še naprej. Včasih, ko je pogledal pregloboko v kozarec, so se mu besede vrnile v spomin, kar je razveseljevalo predvsem nas, otroke, ki smo se ob tem smejali kot “pokjeni piskri”. Pesmi so bile zelo domače. Tako…, bolj ljudske no. Čeprav so njemu privrele iz samega dna duše. In kot kaže sem nekje med potjo življenja to lastnost prevzel tudi jaz. Besede, besede, besede, pa nikjer nič zapisano. Vendar se zaradi tega ne sekiram preveč. No ja, tudi sam največkrat pozabim o čem govore, vem pa, da so mi v tistem trenutku bile všeč. Sem pa enkrat, na tih deževen dan, ko sem prejel sms sporočilo od prijatelja, eno vseeno zapisal. Kar tako, da jo bom nekoč “če bo Bog dau” pokazal svojim vnukom.

 

PRIJATELJ

Zamišljeno,
ob plešočem cigaretnem dimu
in sladkobnem vonju kave,
sedim sredi sobe sam.

 Pisk telefona,
sporočilo,
besede prijatelja.

 Kot izmišljene za te težke, temačne dni,
v galopu poženejo srce v radostno nostalgijo,
spomnijo dušo na človeka,
prijatelja.

Ki jo vedno razveseli,
s svojim glasom, prisotnostjo, objemom,
kot žejnega v puščavi napoji.

 Vedno, čeprav minilo sto let,
bo v mojih mislih,
zraven mene, kot vetra šepet,
spominjajoč na pretekle in bodoče dni.

Na pravo prijateljstvo,
katero ne zbledi in ne umre,
še z zadnjim dihom življenja ne.

  • Share/Bookmark
Kim

Hmm…, če kdaj, potem v primeru »Kim« lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…

Pred dvema letoma nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…

 nera.jpg
Nera

In ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…

Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: »ja, saj je moj kuža tudi takšen«, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: “Imam vas rada. Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Hvala, ker ste.” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.

bk.jpg
Kim

  • Share/Bookmark
Viola do groba!

Hmm…, en klub, ena čast. Moto, ki se ga velika večina navijačev nogometnega kluba Maribor še kako drži. Ne samo, da sem ponosen na svoj Maribor. V srcu nosim tudi svoj klub, za katerega navijam odkar se zavedam svoje biti. Častno in glasno povem tudi, da se držim še drugega mota, ki velja kot svetinja med navijači: Viola do groba. In v takih trenutkih si ne morem kaj, da ne bi rekel kakšno proti vsem, ki danes tako vehementno pljuvajo in zaničujejo Viole. Pri tem ne mislim na neprestano grajanje teh nekaj prenapetih mandeljcov, ki samo iščejo priliko, da se nad kom ali čim znesejo. Ne! Mislim na ljudi, ki dihajo in živijo za naš klub. Kateri se kljub pomanjkanju denarja le temu odrekajo za ogled tekme in bodrenje svojih ljubljencev. Ki jim oko zažari, ko pogovor nanese na klub, ki ga z vsem spoštovanjem in ljubeznijo nosijo v srcu in duši. Do smrti.

Verjamem, da marsikdo v Sloveniji ne razume te pripadnosti nas Mariborčanov. Vendar ta ne nastane od danes na jutri. Potrebno jo je negovati, kot vinsko trto na hribčkih okoli totega našega lepega mesta, ki daje zaradi tega vrhunsko vino vseh sort in okusov. Katere vzgajanje in negovanje se prenaša iz roda v rod. Kot biti Viola in dihati za svoj klub. To so nas učili naši dedki, naši očetje, celo matere in to prenašamo na naše otroke, ki pri svojih treh letih poznajo že skoraj vse navijaške izraze s katerimi bodrijo klub. En klub – ena čast, Maribor – šampion, Viola do groba, Heja, heja Maribor… in pri tem goreče mahajo s šali in zastavami kot bi šlo za njihova življenja. Samo pravi navijač ve, kako zaigra tam v prsih, ko je stadion poln in v en glas  vzpodbuja svoj klub. Takrat smo Viole vsi. Marsikateri direktor ali lastnik kluba bi dal težke denarce za takšne navijače, kot jih ima Maribor. Joc Pečečnik, Zoran Jankovič, Bojan Šrot in še in še kar je teh slovenskih pomembnežev. A z denarjem se to ne da. Vsaj ne na daljši rok.

Čeprav bo nekdo rekel, da je to balkanski sindrom, se naj raje ozre po razviti Evropi. Kar se ostalih nogometnih klubov in navijačev v Sloveniji tiče, bi jaz rekel, da je to bolj slovensko-avstrijski sindrom. “Tuga od tuge.” Od časa do časa se v Ljubljani pohvalijo, kako poln stadion imajo, ko igra reprezentanca. A kaj, ko je takrat na stadionu le peščica Ljubljančanov. Ostalo so Štajerci, Prekmurci in Primorci. In potem si gospod Zavrl drzne reči, da v Mariboru reprezentanca ne bo igrala vsaj dokler je on predsednik NZS. Sram ga naj bo, kakor tudi vse novinarje, ki vse navijače Maribora mečejo v isti koš. Viola je moj ata, Viola je moj brat, Viola sem jaz, Viola je moja hčerka in Viola je Maribor s svojimi stotisoč in še nekaj dušami. In ne samo tistih nekaj deset vročekrvnežev, ki jih verjetno nogomet niti ne zanima, pač pa zgolj dejstvo, da se bodo nekje z nekom lepo sfajtali. Žal izrodki obstajajo povsod. Zato pa ostali toliko bolj, z dvignjeno glavo, iz dna srca lahko rečemo:

“En klub, ena čast – Viola do groba!!!”

 untitled-20.jpg
“Trda vzgoja Viole”
wav.gif

viole.jpg
Generacijski prikaz – ata-dedek, sinova in hčerka-vnukinja
(vsi v sredini)

  • Share/Bookmark
Was ist Kalb?

Hmm…, tako bolj ljubiteljsko se ukvarjam z raziskovanjem družinskih korenin. In prav to je botrovalo mnogim smešnim situacijam, ki sem jih ob tem doživel. Posebno zadnja je ena izmed bolj smešnih. Pred meseci sem na tri naslove v Nemčiji pisal in jih prosil za morebitne podatke o dedku moje boljše polovice, ki je med drugo svetovno vojno bil mobiliziran v nemško vojsko. Čeprav nisem preveč računal na odgovor, so mi iz Zveznega urada za grobove nemških vojakov padlih v vojnah poslali podatek, kdaj naj bi dedek umrl in kje naj bi bil pokopan. Skupno grobišče še za ostalih 3000 padlih nemških vojakov s tega področja se nahaja v češkem mestecu Valašské Meziřičí. Zato sem se odločil, da taščo vsaj enkrat peljem na grob očeta, ki ga nikoli v življenju ni videla in tudi bolj malo o njem vedela. In s tem se nisem želel tašči prikupiti. Me ima že od prej kar rada. Ja, tudi to se dogaja. Zraven sta šli še žena in hčerka. Slednja predvsem iz razloga, ker smo rekli, da se bomo nazaj grede ustavili na Dunaju v Praterju.

Ker 550 km v eno stran ni ravno mačji kašelj, smo se na pot temeljito pripravili. S seboj smo vzeli ogromno dobre volje, tašča pa še do vrha napolnjeno hladilno torbo in evre za po poti. Po šestih urah vožnje smo bili na cilju. In to dobesedno, saj se pokopališče nahaja prav na vhodu v mesto. Uradnica zaposlena na pokopališču nam je prijazno povedala vse kar smo želeli vedeti in mi celo pustila, da sem se do prostora, kjer so bili pokopani nemški vojaki in je bil malce v hribu, zapeljal z avtom. Prekopirala nam je tudi stran iz knjige, kjer je bilo zabeleženo, da je med pokopanimi tudi naš dedek. Prižgali smo še svečko in se odpravili na Dunaj.

Ker nisem točno vedel, kje naj sploh iščem Prater, sem se instinktivno odločil, da se bom držal smeri centra mesta. Po par prevoženih križiščih se zaustavim in naključnega mimoidočega vprašam: “Prater?” Možak pristopi in meni nič, tebi nič začne: “Prijatelju, samo pravo i nakon drugog semafora levo.” Kot kaže mi na obrazu piše, da prihajam iz nekdaj nam skupne države. Vendar je napotek bil natančen in kmalu smo zagledali Kolo. Par voženj, nakup spominkov in nato – lakota. Pred nami pa kot nalašč gostilna z ogromnimi kostanji in debelo senco. V ozadju nemški šlagerji dueta Spezi, z obvezno bundesliga frizuro. Plesočih, švicnih upokojenk pevec z kriglco v roki, ki je bolj govoril kot pel ni prav nič motil. Takrat urno pristopi debelušni, rdečelični, brkati natakar. Za pijačo smo se hitro zmenili, ustavilo se je pri “šniclih”. Dunajskih seveda. Bili smo v dilemi ali bi “švajn”, ali bi “puten” ali “kalb”. Prav slednji nam je delal težave in bil je najdražji. Sledilo je moje nedolžno vprašanje: “Schuldigung, was ist kalb?” Pa se je začel nekaj bildersko napihovati in sem mu pomagal: “mu?” “MUU”, je veselo odvrnil! Medtem je mojo hčerko popadel glasen krohot, jaz pa sem še enkrat potrdil: “aaaaa, mu!” Komaj je umaknil pete, smo bruhnili v smeh še vsi ostali.

Sveta preproščina je še enkrat dokazala, da ji ni para in da jezik ni takšna ovira kot si pogosto mislimo. Vsaj kar se “šniclov” tiče. Se pa sprašujem kako bi se obneslo, če bi si zaželel ocvrte lignje!?

101_0165.JPG
Skupno grobišče padlih nemških vojakov v  Valašskih Meziřičíh.

 103_0304.JPG
Kolo

102_0287.JPG
Debelušni, rdečelični, brkati natakar.

  • Share/Bookmark
Smrčoubijalec

Hmm…, mir, spokojnost, sonce, pesem škržatov in ptic. Duša je pomirjena, da o telesu sploh ne govorim. Popolna relaksacija. Popolnost dopusta ob morju. Popolnost, kot jo sanjaš vse leto doma. Hja, poskusil sem se  vživeti v občutke sosedov, ki so mi veselo mahali in me pozdravljali ob mojem prihodu v avtokamp. Zgoraj omenjenih občutkov sosedi ne bodo več doživeli in imeli.

Kajti v avtokamp sem prišel jaz. Jaz, smrčač. Neviden »živčni plin«. Svetovni prvak v smrčanju. Brez konkurence. Smrčim na hrbtu, boku in celo na trebuhu. Smrčim sede. Kjer zaspim…- S M R Č  I M. Vmes pa kar nekajkrat pozabim dihati. In potem še bolj intenzivno hlastam za zrakom ob čudnih zvokih, ki jih šele morajo odkriti in preštudirati. Vem, ker so mi povedali ti, ki so kdaj prespali v moji bližini. No ja, bolj prebedeli in definitivno prebledeli. Zona somraka. Nočna mora v Ulici brestov. Pokol z motorko a brez motorke. Samo z »žago«. Glavna vloga v tej grozljivki pripada meni. Nedolžni morilec tujega spanca, sanj in predvsem… živcev. Mater, počutim se kot Raid za komarje. Mrtev si še preden se obrneš in zbežiš.

evilgiggle.gif

Tako je to. Zjutraj so sosedje še bili polni sreče. Po mojem prvem popoldanskem počitku so že besno streljali s pogledi, zjutraj pa brezglavo pakirali in hiteli živčnognevni domov. Brez prijateljskega pozdrava so oddrveli in zbežali pred »smrčoubijalcem«. V času mojega kampiranja jih ni bilo več nazaj, čeprav vem, da bodo še sigurno prišli, saj so tam pustili kar nekaj stvari. Gril, kolesa, ležalnike… Kar lahko si jih predstavljam: tišina, mir, spokojnost, sonček, pesem škržatov in ptic. Pomirjeno telo. Pomirjeni živci. Popolna relaksacija. Popoln dopust. Popolnost doma. Ljubo doma, kdor ga ima.

 P.S.

Hmm… me zanima kaj bi naredili, če bi se slučajno kdaj preselil v njihovo sosesko, kot najbližji sosed?

curse.gif

  • Share/Bookmark