Arhiv za kategorijo 'muzika'.
Kjer Drava ljubi nebo

Ni bil prvi koncert, verjetno tudi zadnji ne. A se ne spomnim, da bi na katerem začutil toliko čarobnosti. Toliko ekscentrično nerodne iskrenosti. Stanje, ko ti je prijetno, da je človek takšen kot je. Pa čeprav na prvi pogled brez repa in glave. Ko se ti zdi, da sam ne ve točno kaj bi rad povedal. In z preskakovanjem besed, stavkov, misli, deluje tako šarmantno pozitivno, da ti postane vseeno, če sploh kaj bo povedal. In potem se zaveš, da so vse te raztrgane besede pravzaprav že dobile svoj smisel. Svoj Jazz. Svoj ritem, ki te odpelje. Ponese. Zraven nežno boža. In se dobesedno ljubi s teboj. Ne moreš mu uiti. Ne želiš mu uiti. Telo se smeji. Pleše. Nesramno uživa v ritmih in besedah. Dela silhuete, ki jih nisi navajen. Sledi glasbi. Sledi glasu, s katerim se lastnik igra in dela z njim “glih kaj če”. Glasu, ki riše nasmeh na ustnice. Glasu za katerega sta dovolj dve besedi – Josipa Lisac. Bravo, bravo, bravo. Čudovito. Čarobno. Hvala Lentu, hvala vremenu. Upam, da se še srečamo. In da si s pomočjo božanskega glasu ekscentrično magične gospe znova privoščimo čarobne trenutke brezčasnosti.

Josipa Lisac - Lent

  • Share/Bookmark
Nič čakat…

Hmm… v filmu Forrest Gump je mama svojemu sinku na posrečeno preprost način razložila skrivnost življenja, ki da je podobno čokoladni bonbonieri v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Prav zaradi tega se sam nekako poskušam držati besed, ki pravijo: Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.

Pred dvema dnevoma sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glasek nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim »mozolje na riti«. To pa ni ravno prijetna izkušnja. In sem si kupil »bonboniero«, ki mi s svojimi trenutki že dva dni jemlje dih in me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče. Ker sem naletel na tako pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone, proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.

Glasba z elektronsko osnovo, prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja in obilico židovsko-ciganskih ritmov z velikimi koraki osvaja svetovne radijske postaje in ogreva pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.

Pri takšnem albumu dobijo besede »zamisli život u ritmu muzike za ples« svoj smisel. Zatorej: nič čakat, hitro plošček nabavit, ter dušo in telo razmigat. Jaz si jih grem ponovno »razturat«.

watcha-clan.jpg

Uradna stran:

http://www.watchaclan.com

  • Share/Bookmark
Saj ni res? Pa je!

Hmm…, pa zapojmo eno po slovensko…

:-)

Zdaj šele vem, zakaj po Jugi, čisto vsi “muzičari” vedno ko igrajo kakšno slovensko, igrajo to pesem.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Solze in žalost

Hmm…, sprašujem se, kaj je potrebno ali kaj se zgodi, da za nekaterimi ob smrti žalujemo bolj kot za drugimi. Ne mislim bližnjih sorodnikov ali prijateljev kateri so del našega vsakdanjega življenja. Mislim predvsem ljudi, ki prihajajo v naša življenja preko filma, športa, politike, glasbe… Kaj nam dajo takšnega, da nam je hudo pri srcu ko zapustijo ta svet. Da potočimo solze obupa, žalosti, jeze, ker se je zgodilo, kar bi se tako ali tako nekoč zgodilo. Se nehote postavimo v njihov položaj? Poskušamo razumeti bolečino njegovih bližnjih? Ali so nam preprosto dali nekaj v življenju, česar se ne zavemo preveč? Ali pač. Toda kaj? Ne zbujajo se z nami. Se ne igrajo ali ljubijo z nami. Niti ne gredo z nami na kavo, v kino ali se ga z nami pošteno nacedijo. Od njihovega uspeha in življenja nimamo praktično nič. Tudi niso edini pri tem s čim se ukvarjajo. A če po nesreči, zaradi bolezni ali že česa umrejo, za njimi žalujemo, nas stiska v grlu. Nas duši. In jokamo. Zdi se nam, da smo izgubili del sebe, dobrega prijatelja, vzornika. Niti ne idola. Nekaj več. Osebno sem imel v življenju dve takšni izkušnji. Pravzaprav tri. Prva je bila ob smrti Tita, vendar sem takrat bil še bolj kot ne otrok, čeprav ga kot človeka cenim še danes.

tito-001.jpg

Drugič mi je stiskalo dušo in naredilo gromozanski »knedl« v grlu ob smrti košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića. Zakaj sem ga imel rad? Je bilo krivo to, da smo vsi vedeli za njegove treninge in delo ko je bil še deček in je pred šolo prihajal še malo trenirat v prazno dvorano, popoldanske treninge pa zaključil, ko so vsi ostali že bili skoraj v postelji. Ali morda dejstvo, da je nekdaj skupno državo popeljal do naslova evropskih in svetovnih prvakov, bil dvakrat najboljši evropski igralec. Mogoče to, da so se mu čudili in ga oboževali sami Američani, ko je zaigral v ligi NBA v času ko tam ni igralo ne vem koliko neameričanov in celemu svetu pokazal, da tudi igralci iz Evrope lahko igrajo pomembno, tudi vodilno vlogo v tej ligi. Ali pa preprosto iz razloga, ker je bil kljub vsej svoji slavi preprost in skromen, ker je pomagal navadnim ljudem, ki jih ni niti poznal, ker je bil priljubljen pri tistih ki so vedeli kaj je košarka, pa tudi pri onih drugih, ki so se preprosto navduševali nad igrami tega karizmatičnega, predvsem pa po športnem obnašanju po-znanega človeka. Kakorkoli, ko je 08.06.1993 pri 29-ih letih umrl v prometni nesreči, sem jih jaz imel 26. Jokal sem kot otrok.

drazen.jpg

Če bi za Dražena lahko rekel, da mi je bil nekakšen vzornik, to za fanta, zaradi katerega sem po dolgem času v krču in obupu rekel: »Pa ne on!«, sigurno ne velja.

Toše Proeski! Hmm…, zakaj on? Kar nekaj let mlajši od mene a to zgleda ne igra nobene vloge pri cenjenju in predvsem spoštovanju človeka. Nekdo, ki v živo zapoje Zajdi, zajdi s toliko občutka in strasti, je človek z neverjetno energijo in predvsem ogromno dušo. Brez nje se te pesmi ne more niti zapet. Moraš jo čutiti. In to energijo spontano prenesti na ljudi okrog sebe. To zmorejo le največji.

In še nekaj zmorejo največji. Ne to, da te glasbeni kritiki proglasijo za pevca z angelskim glasom, pač pa pomagati pomoči potrebnim. To je Toše znal in hotel. Prirejal številne humanitarne koncerte, za katere je prejel humanitarno nagrado Matere Tereze, postal ambasador dobre volje in pomagal otrokom. Njegova pesem «This world», posneta leta 2004, je postala UNICEF-ova himna. Kot Dražen je tudi on bil kljub slavi preprost in skromen a z velikim, velikim srcem.

tose.jpg

Vsem trem globok priklon in večna slava.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Tudi to so Cigani

Hmm…, morda se bo slišalo morbidno, vendar želim, da me na zadnji poti ne pospremijo z zvoki Tišine, pač pa z zvoki ciganske Đelem, đelem. Pesem ob kateri mi nehote vedno znova in znova pritečejo solze, pa naj bom pred tem še tako vesel in razposajen. Ne, saj to niso solze žalosti. So nekaj, kar si ne znam razložiti niti sam. Ob zvokih pesmi mi telo napolni neka vražjebožja, patetičnorajajoča energija, ki me prestavi v stanje podobno…, pojma nimam čemu. Obmirujem, vendar v telesu divjajo orkani. Ognjemet čustev, ki spravijo telo v nekontrolirani drget. In solze na priprte oči. Čas se ustavi. Ne slišim ničesar. Le otožne zvoke te prečudovite pesmi.

obrenovac-2006.jpg

Igranje na »uvce«
Obrenovac 2006

obrenovac2006.jpg

Stereo
020705a7uw.gif

Ciganska glasba! O njej je bilo napisano že ogromno besed. Vendar je želja prevelika, da ne bi tudi jaz dodal kakšen kamenček v mozaik meni te tako drage glasbe. Kdaj sem se zaljubil vanjo ne vem. Mislim, da se je kar zgodilo. Morda zaradi Esme ali Šabana, morda zaradi Bregovića, kateri si je že z Dugmiči sposojal njihove ritme ali pa je »krivica« na plečih Ciganov, ki so že zdavnaj poleteli v nebo, kjer jih je poiskal Emir Kusturica in mi z njimi pričaral še delček tistega kar je manjkalo do brezpogojne vdaje duše in srca.

Pred leti je v mariborskem Narodnem domu nastopila Esma Redžepova. Prvič po…, no saj niti ne vem, če je že kdaj prej. In vprašam svojo Aleksandro (karte sem seveda že kupil), če se mi bo pridružila na koncertu. Sladke sanje. Ona te glasbe ne mara. Za njo je to cigu-migu. Basta! Pa sem vprašal svojega dobrega prijatelja Braneta, če gre on z mano na en super, super koncert. Kdo igra? Ja Esma, kraljica ciganske glasbe. »Eh stari, kaj se ti je že čist prpelalo. Tam bojo ja sami cigeci. Te pa mija dva na sredi. Se niti spiz… neoma mogla če bo ratala kaka gužva.« Komaj sem ga prepričal, da jih bo le peščica, da bo vse na malce višjem kulturnem nivoju in dodal, da oni svoje glasbe ne cenijo tako kot mi, ostala raja. Rečeno – storjeno. Glede gledalcev ciganske narodnosti sem imel prav. Bilo jih je točno deset. Dvorana pa polna do zadnjega kotička. Malo sem ga pogledal, tako izpod obrvi in zazdelo se mi je, da je kar zadovoljen, da se je dal prepričati. Nato pa eksplozija. Ki je vsaj zame dosegla vrhunec ob izvedbi pesmi Đelem, đelem. Luči so ugasnile. Popolna tema. Soj žarometov je obsijal samo Esmo. Počasi, v ritmu melodije, se je premikala proti nama z Branetom ter obstala pred nama. Sedaj smo bili obsijani vsi trije. Pela je samo za naju. Njen glas in duša in mimika telesa in srce in žalost in sreča in jok in smeh in vse naenkrat je začelo pot po mojem telesu. Dlake so stale pokonci kot vojaki, po hrbtenici pa se je začela pretakati elektrika. In prvič po nesreči, ki me je prikovala na invalidski voziček sem imel občutek, da bom shodil. Popolnost. In verjetno bi tudi shodil a se je pesem prej končala. :-) Vesel sem bil še toliko bolj, ker je tudi Brane koncert doživljal podobno.

Kasneje sem bil še na koncertih Odjile, Fanfar Ciocarlia, Šabana Bajramovića s Šukarji, ki so nastopali na Lent festivalu, na koncertu Mostar sevdah Reuniona z Ljiljano Buttler oz. Ljiljano Petrović, kjer me je spremljala tudi Aleksandra in kjer je začela počasi spreminjati svoje mnenje o ciganski glasbi, ter na Terra Folku ob izdaji CD-ja N’taka, na katerem je kar nekaj pesmi s ciganskim melosom. Ciganski? Ne romski? Šaban Bajramović je v enem mnogih intervjujev na to temo dejal: “Sem Cigan in sem ponosen na to. Moja glasba je ciganska.”

Predstavljam vam majhen delček le te.

Nekoliko glasbenih CDjev:

ANDO DROM

ando-drom.jpg

Ando Drom v ciganskem jeziku pomeni “na poti”. Skupina prihaja iz Madžarske. Ustanovil jo je Jeno Zsigo leta 1984.

BAJRAMOVIĆ ŠABAN

saban-bajramovic.jpg

Slavni ciganski pevec se je rodil v Nišu leta 1936. Posnel je okrog 20 albumov in okoli 50 singlov, napisal pa okrog 650 pesmi. Živel je življenje balkanskega kralja, imel je vse – ženske, denar, avtomobile, alkohol in… zasvojenost s kockanjem. Zaradi tega je posledično izgubil vse. Poleg naziva kralj ciganske glasbe je Šaban ‘znan’ tudi po tem, da so drugi estradniki od njega kradli pesmi. V nekem intervjuju je pred kratkim dejal: “Slišim, kako neki kvazipevci dobivajo pokojnine. Tisti, ki so odpeli tri pesmi, ki se jih nihče niti ne spomni. Po drugi strani pa se moja pesem Đelem, đelem vrti po vseh radijskih postajah, a jo pojejo drugi. Nihče mi ničesar ne plača. Pokradli so mi več kot 100 pesmi, kradli so mnogi, med njimi tudi Bregović in Kusturica.” Šaban je kot 19-letnik zaradi dekleta pobegnil iz vojske, zato je tri leta moral preživeti v zaporu na Golem otoku. Tega delčka življenja se ni maral spominjati, nekoč je dejal le, da je tam preživel, ker je bil odličen golman. Z glasbo se je začel ukvarjati prav tam, igral je namreč v zaporniškem orkestru. Svojo prvo ploščo je izdal leta 1964. Umrl je 08.06.2008 v bolnišnici v Nišu za posledicami infarkta. :cry:

BESH O DROM

besh-o-drom.jpg

Besh o DroM je skupina, ki prihaja iz Madžarske. Je jazzovsko usmerjena, ki pa išče svoje ritme v ciganski glasbi. In ti ritmi so ponavadi ekstremno hitri. Leta 2007 so sodelovali tudi na 12. jazz festivalu v Cerknem, kjer so z jazzovskim na jurišem privzdignili publiko k plesnim ritmom.

BRATSCH

bratsch.jpg

Skupina je bila ustanovljena že davnega leta 1975, s strani kitarista Dana Gharibiana in violinista Bruna Girarda. Prihajajo iz Francije in se zraven ciganske glasbe spogledujejo še z ritmi židovske in ostale etno-folk glasbe.

CIGANI LETIJO V NEBO
glasba iz filma

tabor-ukhodit.jpg

Fantazija!
cheerleader.gif
Še posebej priporočam vsem ljubiteljem ciganske glasbe!

ESMA REDŽEPOVA

esma-redzepova.jpg

Težko je našteti vse uspehe te ciganske dive iz Makedonije, saj je v svoji bogati karieri odpela okoli 15.000 koncertov, med njimi več kot 2.000 humanitarnih, poje v dvajsetih jezikih, posnela pa je blizu 600 pesmi. Med njenimi albumi sta dva platinasta, osem zlatih in osem srebrnih. Leta 1976 so jo imenovali za kraljico vseh Ciganov, leta 2002 pa so ji v Moskvi podelili časten naziv Ciganska pevka stoletja. Nekoč je dejala: “Goli smo rojeni in goli bomo umrli. Spoštujmo z mirom Zemljo, na kateri živimo in pozabimo na vse meje.”

FANFARE CIOCARLIA

fanfare-ciocarlia1.jpg

Fanfare Ciocărlia je odbita in izredna romunska »naspidirana« pleh godba. Zvenijo zelo, zelo hitro. Umetnost muziciranja se že od nekdaj prenaša iz roda v rod, iz očeta na sina – brez kakršnihkoli zapisov. Njihova glasba izhaja iz tradicije romunsko-ciganskih pihalnih skupin in iz turških vojaških orkestrov. Glasba fanfar spremlja ritualen način življenja v severnem delu Romunije, pa naj bo to rojstvo, krst ali poroka.

GYPSY CARAVAN – Putumayo

gypsy-caravan-2001.jpg

Glasbeni Cd – Putumayo World Music predstavlja cigansko glasbo iz Španije, Madžarske in ostalih držav. Popelje nas v drugačen, začaran svet…

ŠUKAR

sukar.jpg

Šukar je slovenska tamburaška zasedba, glasbena skupina, ki igra pretežno cigansko glasbo, predvsem tisto, ki izvira iz vzhodne in jugovzhodne Evrope. Skupina je nastala v letu 1990, šteje 5 članov, ki pa velikokrat povabijo različne glasbenike iz Slovenije in tujine, da se jim pridružijo na glasbenih odrih.

TARAF DE HAIDOUKS

taraf-de-haidouks1.jpg

Taraf de Haidouks, en pomembnejših in slavnih ciganskih orkestrov na svetu združuje 12 glasbenikov različnih generacij. Od leta 1991, ko je skupina Taraf de Haidouks vstopila na mednarodno World Music sceno, si je prislužila status senzacije s ploščami, zlasti pa po zaslugi odličnih koncertov. Ljubljenci občinstva in kritike širom po svetu navdušujejo z izjemno izrazno močjo, virtuoznostjo in pristnim uživanjem v izvajanju stampeda številnih tradicionalnih stilov – ciganskih, turških, balkanskih…

Filmi za pokušino:

CIGANI LETIJO V NEBO

cigani-letijo-v-nebo.jpg

Film Cigani letijo v nebo ali v originalu Tabor uhodit v nebo je posnet po delu Maksima Gorkega. Zgodba je neke vrste ciganska verzija Romea in Julije, ki se dogaja v začetku 20. stoletja na prostorih današnje Moldavije, takrat Besarabije pod vladavino Avstro-Ogrske. Film je leta 1976 zmagal na mednarodnem filmskem festivalu v San Sebastianu.

CIGANSKA ČAROVNIJA

ciganska-magija.jpg

Ciganska družina poskuša z skrajnimi napori najti izhod iz balkanskega absurda in težav. V njihovi zgodbi vidimo univerzalno sliko vseh zavrženih, neprilagojenih in pozabljenih, ki se v javnosti pojavljajo edino prek časopisnih kriminalnih kronik ali osmrtnic.

ČRNA MAČKA, BELI MAČKON

crna-macka-beli-macor.jpg

Nekje ob obali Donave živi iz dneva v dan mali goljuf Matko. Porodi se mu ideja, da bo izmaknil cel vlak, :???: ki v Turčijo prevaža bencin. Vendar za tak podvig potrebuje sponzorja, zato s svojim sinom Zaretom prosi za pomoč lokalnega ciganskega botra Grgo Pitića, ki pa je tudi zelo dober prijatelj njegovega očeta. Grga sprejme posel, a načrt se izjalovi, ko Matka prehiti Dadan, novodobni gangster brez predsodkov. Matko mora odplačati dolg, zato je prisiljen poročiti svojega sina Zareta z Dadanovo neprivlačno in pritlikavo sestro Pikapolonico.

DOM ZA OBEŠANJE

dom-za-vjesanje.jpg

Epska in človeška drama o ciganu Perhanu s telekinetično močjo, ki ima zelo rad svojo babico in mlajšo sestrico Daniro, katera je zelo bolna. Ker nimajo denarja za operacijo mora oditi v Italijo, kjer vstopi v pokvarjen svet kriminala in prostitucije.

ZBIRALCI PERJA

skupljaci-perja.jpg

Film prikazuje življenje Ciganov, ki se preživljajo z zbiranjem perja. Živijo svoje življenje po svojih zakonih, s svojimi željami in strastmi, ki jih pripeljejo tudi do uboja … V filmu je med drugim lepo prikazano kaj pomenijo besede: Lomim čaše, ruke mi krvave :-) In seveda odlično petje Olivere Vuco.

  • Share/Bookmark