Arhiv za kategorijo 'ludeki'.
Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark
Sprejemanje

Zadnja leta se miselnost o invalidih in njihovo sprejemanje v družbo precej izboljšuje, čeprav je še daleč od idealnega. Res pa je, da se večkrat vprašam ali nismo za dokončen in popoln sprejem morda delno krivi tudi sami. Jah, sprejeti invalidnost ni od muh. Še posebej, če se z invalidnostjo ne rodiš. Če invalid postaneš zaradi nesreče ali bolezni. In to po tem, ko že okusiš radosti “zdravega” človeka. A če hočeš dalje živeti, moraš invalidnost sprejeti. Se potruditi in boriti za svoj lepši jutri. Vsekakor je veliko lažje, če ti ob tem stojijo tvoji bližnji. Sorodniki, prijatelji. Tudi sodelavci, če imaš to srečo, da obdržiš svoje delovno mesto. Ravno v času moje “borbe za lepši jutri” je velikokrat prihajalo do trenutkov, ko sem se spraševal, kdo koga ne sprejema. Ali “zdravi” ljudje mene ali jaz njih. Mnogokrat sem se zalotil, da jih nočem v svoji bližini. Da želim biti sam. Se umakniti pogledom. Šepetanjem. Predvsem pa pomilovanju. Ki mi je že od vsega trenutka šlo tako na živce, da bi lahko pregriznil vratno žilo vsakemu za katerega se mi je že samo dozdevalo, da me na kakršen koli način pomiluje. In sem postajal ciničen. Sarkastičen. Tudi žaljiv. Takšnega se nisem poznal. Na trenutke sem bil jezen celo na sebe. Kot tropski vihar je ta jeza rušila vse v meni. Dobro in zlo sta prekrižala svoje meče. Divji boj se je razplamtel v čudne skrajnosti. Ne, tako to ne bi šlo dalje. Kričal sem po sebi. Po veseljaku. Družabnem človeku s smislom za humor. In kot v nekem pocukranem hollywoodskem filmu je rešitev prišla kot strela z jasnega. Pravzaprav besede. Zlate besede moje žene. Preproste besede, ki so ves čas bile “tu”. Le slišal jih nisem. Ali pa jih morda nisem hotel slišati. Ker še ni bil “čas”. Besede moje zveste spremljevalke. V dobrem in slabem. In po tem hudem… peklenskem boju, sem spoznal, da mora biti sprejemanje obojestransko. Kot je to v življenju. Pozdravi z nasmeškom in pozdrav z nasmeškom ti bo vrnjen. Bodi prijazen in prijaznost te bo pobožala po telesu. Bodi odkrit in ljudje se bodo odkrili tudi tebi. In sem spoznal, da biti invalid ni nič drugače kot biti “zdrav”. Kajti vsi smo le ljudje. Z vsemi lepimi, težkimi in hudimi trenutki v svojem življenju. Le da pri nas invalidih nekatere stvari trajajo malce dlje. Heh. O tem pa kdaj drugič…

P.S.
Aja, besede: “Bodi to kar si. Bodi ti”. Ja vem, nič kaj vzvišenega. A pri meni “hudičevobožansko” rešilne. In to šteje vse.

Sprejemanje

Prikaz, kako lahko poteka sprejemanje in dajanje Tongue out .

  • Share/Bookmark
Bolj star, bolj nor

Drugih besed ne najdem. A kakor zdaj izgleda, bo ta norost še kar nekaj časa moja zvesta spremljevalka. Vsaj dokler bo srce poskočno. In bo telo to potrebovalo. Kot narkoman svoj “šus”. Ja, žoga je moja droga. Zagotovo! Kako drugače razložiti vstajanje ob štirih zjutraj. Večurno vožnjo s kombijem kar na svojem vozičku. Kjer je vsako zaviranje in vsak ovinek pustolovščina vredna samega gospoda Indiane Jonesa. In nato sledita dve tekmi. Težki. Napeti. Prepolni emocij. V soparni dvorani, kjer se spotiš že, če se malo bolj prešerno nasmejiš.

V takšnih trenutkih se zavem, kako rad imam ta šport. Navzlic ljudem, ki mi velikokrat nesramno trgajo dušo s svojo prekleto hinavščino in zlobo. V takšnih trenutkih se zadovoljno nasmejim. In si čestitam za to norost.

Jaz in Urban

Jaz in Urban, naš novi soigralec, ter moj najnovejši in najmlajši prijatelj.

  • Share/Bookmark
Jaz sem pa Cigan baron

Živel 8. april, moj dan. Malce zafrkavam. A če je soditi po duši, bi prijatelji rekli – garant. No, da odženem nejeverno vprašujoče poglede in začudene obraze, ki nakazujejo vprašanje: “So tvoji koleščki na mestu?”, naj povem, da je danes svetovni dan Romov. OK, izraz Romi je resda uraden naziv za enega najbolj diskriminiranih narodov v Evropi. Toda meni je naziv Cigani ljubši. Kot neka nostalgija njihovega do nedavnega nomadskega življenja, strasti in temperamenta, iznajdljivosti, norčavosti, glasbe in seveda patetike ob žalostnih trenutkih. In teh trenutkov v njihovi zgodovini ni bilo malo. Še vedno so. Ne, ne, ni moj namen, da bi moraliziral. Modroval o medsebojnem odnosu ljudi, narodov, ver. Le delček (morda neznane) zgodovine naroda, ki je že stoletja žrtev predsodkov in represije bi rad podelil z vami. Vsaj danes. Na “naš” dan.

A najprej naj razčistimo še nekaj. Med mojimi večjimi glasbenimi idoli sta tudi Esma Redžepova in žal že pokojni Šaban Bajramović. Velikana ciganske glasbe. Kraljica in Kralj. In Kralj je nekoč na zastavljeno vprašanje “ali Rom ali Cigan” odgovoril “jaz sem Cigan in prepevam ciganske pesmi”. Torej – Cigani. Razčiščeno. Vsaj z moje strani. In Šabanove tudi. Pa začnimo.

V 15. in 16. stoletju za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kaj kmalu so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A izgleda, da se je nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju “proticiganskih” zakonov.

Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. Posledično se je s sprejetjem zakona razvil en najpopularnejših športov tistega časa – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem zgoraj naštetim spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”.

Ja, ja, je že tako. Ko si enkrat “in” ne prideš zlahka “out”. In saga se nadaljuje tudi z Marijo Terezijo. Nič govorjenja “po domače”, nič prekupčevanja konjev, nič poročanja med seboj in nič vzgoje svojih otrok. Le te odvzeti in dati meščanom in kmetom, da se pri njih učijo obrti in kmečkih del.

A “najlepše” jih šele čaka. 20.stoletje. Švica. Leto 1926. Fundacija Pro Juventute ciganskim staršem na silo jemlje otroke in jih daje v posvojitev. Biznis vse do leta 1973. Švica se za to dejanje sicer opraviči a šele leta 1980, ko za ta “posel” izve javnost. Kdo bi si mislil? Švica? Pa tako lepo jo je videti na slikah.

Nacistična Nemčija. Cigani brez dokumentov nikamor. Pa tudi z njimi ne. Ne v javne parke. Ne v sanitarije. Ne v bazene in toplice. Hitler pa jih še sterilizira. In počasi “rihta prenočišča” v Dachauvu. Ko leta 1938 Himmler omeni dokončno rešitev ciganskega vprašanja se človeku kar milo stori ob misli, da jim je končno posijalo sonce.  A misel je eno, dokončna rešitev pa je umorila najmanj pol milijona Ciganov. Leta 1944 v Auschwitzu 4000 v eni sami noči. Nacistična taborišča je preživelo 5000 srečnih Ciganov, katerim so kaj hitro zbrisali nasmeh z ustnic. Za njih nobene odškodnine. Mar jim nič ne pomeni, da so šli domov skozi vrata taborišč in ne skozi dimnik!?

V naslednjih letih jim “perejo možgane” še Čehoslovaki, ki leta 1972 uvedejo program sterilizacije Ciganov!? Pa  Bolgari, Angleži, ki leta 1994 sprejmejo zakon o prepovedanih karavanskih naseljih, zaradi česar brez strehe nad glavo ostane 5000 Ciganov, nato še malo Slovaki, ki so jih skoraj strpali v “rezervate za neprilagojene”. In Danci. Tudi naši severni sosedje Avstrijci, ki jih obmetavajo kar z bombami (Franz Fuchs, član fiktivne osvobodilne armade, je z bombo ubil štiri Cigane), Francozi in Romuni, pa Albanci, ki Cigane obtožijo kolaboracije s Srbi, jih preženejo in se vselijo v njihove hiše…

In Slovenci? Po anketi iz leta 2000 so Cigani poleg narkomanov, pijancev, homoseksualcev in političnih skrajnežev najmanj zaželena kategorija ljudi, ki bi jih kleni Slovenci želeli imeti za sosede. Čeprav se po drugi strani radi pohvalimo z Natašo Brajdič, prvo policistko ciganskega rodu v Evropi. Tu bom prenehal. Ker ni moj namen, da bi moraliziral.

Stoletja zatiranja in preganjanja so razlog, da Cigani velikokrat prikrijejo svojo kri. Zato me je presenetilo dejstvo, da so ciganskega rodu tako Rita Hayworth kot Bob Hoskins, Yul Brinner, Charlie Chaplin in nenazadnje tudi pionir džeza, kitarist Django Reinhardt. Za našega Ota Pestnerja pa je ta podatek verjetno znan vsem.

P.S. prvič

Enkrat sem o Ciganih že nekaj napisal. Predvsem moje dojemanje njihove glasbe in kako se mi ob njej dvigujejo… Za ostale podrobnosti s tega bloga ——–> tukaj :) )

P.S. drugič

Cigani lete u nebo…………………sa Lufthansom !!!
I oni lete, i lete,……………..dok ne padnu !!!! I onda kaže pilot:
U pičku materinu, ko nam je ukrao motore !!!!!!!!!!!!!

  • Share/Bookmark
Čas sprememb! Res?

Čeprav se na veliko govori o napredku in času sprememb, ki da gredo naprej in na boljše, se osebno lahko le delno strinjam s to globalizacijsko miselnostjo, s katero nas vsakodnevno posiljujejo in bombardirajo iz vseh strani in koncev sveta. Kot, da sami ne bi imeli oči za opazovanje  določenih nesmislov, ki se dogajajo, ušes za poslušanje, srca za občutke in možgan za lastno razmišljanje o „sadovih“ novodobne svetovne politike. Kaj pomaga, če so trgovine polne, ko pa po drugi strani več kot polovica svetovne populacije spoznava in ve, kako se počuti „lačni ob sranju“.
In ob tem razmišljanju in spoznanju, se nevede vedno znova zdrznem beroč misli ljudi iz prejšnjih stoletij in preživetih političnih sistemov, ki so aktualne tudi za današnji čas.

Iz spodnjih dveh citatov lahko presodite in si ustvarite svojo sliko tudi sami…

V večpartijskem parlamentarnem sistemu je v najboljšem primeru svoboda samo abstraktna in splošna politična misel – konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni in podrejeni proizvodnim odnosom kapitalistične družbe, v kateri se parlament praviloma ne vmešava, vendar pa jih varuje.
- Edvard Kardelj

Vlasnici kapitala i biznisa kod radnika poticati će i stimulirati potrebu da kupuju njihovu skupu robu: stanove, kuće i tehnologiju, obvezujuči ih pritom da ulaze u skupe hipotekarne kredite do nivoa neizdrživosti…
I na kraju ti neplačeni dugovi će izazvati bankrot banaka, koje će morati biti nacionalizirane, a država če onda krenuti putem koji vodi u komunizam…
- Karl Marx, 1867 – Das Kapital

marx

  • Share/Bookmark
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark
Sem jo po…..

Čeprav ni moja, me ni razjedala slaba vest. Zavedajoč se svoje lepote in ljudskega hrepenenja po njej, se je sramežljivo in hkrati nagajivo smehljala iz varnega zavetja svoje hiške. Poln pričakovanja sem se opogumil, potrkal in brez da bi počakal na njen odgovor odprl vrata njenega doma. Tiho je strmela vame. Ni bilo težko ugotoviti, da je ljubiteljica rdeče barve. Zelo seksi…poželjivo… Njeno gladko telo, prečudovitih oblin in bronastih odtenkov, kakor da bi jo božalo najbolj zlato sonce, je bilo zakrito z žadom, kar je še močneje razvnelo mojo domišljijo. Nežno sem jo objel s svojimi močnimi rokami, jo strastno pogledal in s konicami prstov zdrsel po njenih izklesanih oblinah. Rdečkasti lasje so samo dopolnjevali njeno popolnost. Z njimi me je nežno božala po rokah. Srce mi je začelo udarjati v ritmih afriških bobnov, kakor da bi me pozivalo na boj. V glavi je šumelo kot tisoče viktorijanskih slapov. Celotno telo se je hranilo le še z eno mislijo: po…. Boris! Halo! Sanjaš! … vezni si jo prek glave. Boris, kako ti je všeč? Super stari. Oprosti, res me je malo sanjavo zaneslo. Saj veš da nimam vsak dan priložnosti držati olimpijske medalje v rokah. Tak da… Stari, vsaka čast! Kaj pa London? Boš še treniral in se pripravljal? Koliko si zdaj star? 58? Ne ga srat! Res, človek te lahko samo občuduje. Kakorkoli se boš že odločil vedi, da smo vsi zelo ponosni nate. Franc Pinter oz. Ančo, kot ti pravimo prijatelji, resnično ti želim še mnogo s športnimi uspehi in družinsko srečo in radostjo posejanih let. Tako, zdaj mi pa povej, si za kavo?

bronasta medalja

Lepotica v mojih rokah…

Ančo

…in frajer, ki jo je osvojil – Franc Pinter – Ančo

  • Share/Bookmark
In memoriam

Hmm…, pa je spet mimo. Obnovitvena rehabilitacija. Zadnja leta poteka le v zdraviliščih Laško in Čatež. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad. Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči, pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost. Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati, žgečkati in risati nasmeh na ustnicah. Vendar…

Dobro, “bilo pa prošlo”. Sedaj se s prijatelji srečujemo v zdraviliščih in nehote se nam zdi, da smo stari, bolni. Taki no, za odpis. Ni kričanja, ni glasnega smejanja, radosti, veselja. Kar te dela mladega, poskočnega. Ti daje energije in moči. Še popoldanske košarke na vozičkih ni, ki smo jo na morju skoraj vedno igrali s spremljevalci in učitelji, kateri so pripeljali šolarje v šolo v naravi in so ti obvezno kriče navijali za ene ali druge. To je bilo smeha. In žuljev v učiteljskih vrstah. A na te se je pozabilo že kar zvečer, ko smo ob ognju, kitari in kozarcu ali dveh ali treh… :) odličnega Refoška zapeli in zaplesali, da se nam je še morje priklonilo in veselo v ritmih strun udarjalo v skale. Hja, prijatelj Legija je letos večkrat dejal: “Ne, nismo stari. Smo mladi. Le leta so odšla!” In z njimi morje, ki je bilo moje psihično rehabilitiranje. Ono – za dušo!

Čeprav to zdravstveni delavci ne radi priznajo jaz trdim, da smo psihično-družbeno aktivne rehabilitacije veliko bolj potrebni, kot pa fizične. Saj ne rečem, saj se naši na Zvezi paraplegikov trudijo, da bi nam omogočili čim boljšo rehabilitacijo in po možnosti na morju. A Pacug, kraj nekje tam v Izolskem “gorovju”, kjer se gradi in dograjuje naš dom, tega ne bo mogel pričarati. Še manj ponuditi. Tam bomo zaprti. Daleč od oči drugih ljudi. Daleč od druženja z njimi. V getu. Aja, pa z Jorasom, ki je tam hišnik. Morda bo čas tam vsaj politično pester in obarvan. Vsa ta leta smo si prizadevali, da bi ljudi ozavestili in bi nas invalide sprejemali kot sebi enake. Ravno, ko se ta proces že na veliko dogaja, pa sami sebi zabijemo nož v hrbet in se “preselimo” na hrib. Ko higlanderji. Kot da smo jebene koze in ne ljudje na invalidskem vozičku. Phja, ampak baje da mi lahko… Ku… pa lahko.

Kakorkoli, za zdaj smo še v zdraviliščih, kjer se po opravljenih terapijah do večerje zapremo v svoje sobe in se “veselo” predajamo spanju, smrčanju, gledanju televizije ali pa se skupinsko z radostno žalostjo in s kakšno laško-flaško v roki spominjamo rehabilitacij na morju ter z grenkobo neuresničenih želja “jebenih koz” zremo naslednjim rehabilitacijam naproti.

  • Share/Bookmark
Prababica in moje prvo stanovanje

Hmm…, še danes se nasmejim ob spominih na svojo prababico, ki je v bistvu bila mačeha moje babice. Kljub temu smo jo vsi imeli za našo prababico oziroma kot smo ji rekli – omico.

Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.

Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica.  Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.

Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu  ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.

Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.

Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark
Lov na čarovnice

Hmm…, žalostno kaj vse naredi človek, ki se ne upa, želi ali more spoprijeti s svojimi težavami, skrbmi ali strahovi. A to še zdaleč ne bi bil takšen problem. Le ta nastane, ko se začne ukvarjati s problemi in težavami drugih, ter se  s skupino podobnih pohabljencev in kreatur vzajemno lotijo vzgoje in samo njim vidnih problemov tretje osebe. Seveda za njegovim hrbtom. In tako se kar naenkrat ta tretja, nič hudega sluteča oseba, znajde v položaju ko mora braniti svoj položaj in se Don Kihotovsko boriti z mlini na veter v večnem boju nasprotij “neživljenjskega” idealizma in vsakdanjo praktičnostjo, kjer se cenijo predvsem materialne dobrine, denar, moč, brezsrčnost, egoizem in poudarjanje “lastnih” zaslug. Ja, življenje ni gasilska veselica, še manj orehova potica in niti slučajno si ne upaj pomišljati, da bi rad pobegnil iz tega njihovega kroga, saj te po potrebi vedno znova in znova potegnejo nazaj v njega. Kot v filmu Boter. Čakam samo še na kakšen “naročen umor”. Zakaj je temu tako? A je res v današnjem svetu narobe biti srčen? Čutiti z dušo? Biti razposajen? Se smejati norčijam in kakšno tudi sam ušpičiti? Uživati v trenutkih? V večini primerov je že tako! Je preveč človeško. Ranljivo. Predvsem pa nerazumljeno. In tega kar človek ne razume, se boji. Ipično cepeta, trepeta in nevrotično razmišlja, kako bi to “nerazumljeno” pohabil, uničil, pobil. Kot “zver”, kateri je potrebno ukrasti še tisto malo prostora ki ga ima in ji omogoča preživetje. Velikokrat je slišati, da je pač bolje biti pametnejši in popustiti. A kaj, ko bi takrat prišli do tega, da bi nam vladali “norci”. Urejali in usmerjali našo pot življenja. Kontrolirali vdihe in utrip srca, zganjali teror nad drugače čutečo dušo in v ekstazi prepojeni z egocentričnim brutalnim smradom lastne nesposobnosti slavili “zmago” nad srečnim in zadovoljnim človekom. Človekom katerih lastnosti so jim tuje. Zato ga je potrebno spametovati, preprečiti njegove čudne zablode in ga oropati še zadnjih iluzij o prijateljstvu, slogi, tovarištvu, spoštovanju, ljubezni, ga kot navadno smet pustiti strohneti in dovoliti novodobnemu vetru zaplankanosti, omejenosti in črednega razmišljanja, da ga odpihne daleč vstran od njihovih krvoločnih oči, ki v mraku zatemnjene hinavščine pogledujejo in oprezajo za novo žrtvijo inkvizicijskopravičniškega lova na čarovnice.

Naj me lovijo. Naj me ulovijo. Vendar naj vse te “hijene” katerim poganjam adrenalin po telesu vedo, da me spremenili ne bodo. No pasaran! Ali “kurc jih gleda” po naše. Še bom šel v “dobre gostilne”, šel med dobre ljudi, si  nalil čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravil na mavrične dni.

 carovnica.jpg

  • Share/Bookmark
Kdo se boji invalidov?

Hmm…, že 10 dni mirim svoje živčke, še bolj pa razum. Nekako mi ne gre v glavo, da sem postal del kolektivne krivde in posledično kazni enega človeka, ki v osnovi ni bil ničesar kriv. Krivi so bili oni, ki bi morali poskrbeti, da do neljubega dogodka ne bi prišlo. Vendar je najlažje nič narediti, po možnosti “pravično” in za svoj ranjen ego kaznovati grešnega kozla. Z njim pa vso ostalo “rogovje”, ki se bo prikazalo. Ne, v “toti hiši” se ne bo meketalo drugače, kot po naše. Rečeno – storjeno. Zdaj vsi meketamo onim pred nami točno v rit. Gre pa nekako tako:

 Daj stari malo se vmakni, kaj nea vidiš da nič nea vidim. Čuj, kaj si prdno? Mater, še zagifto nas boš. Kaj si te žr, da take pulfere spušaš? Da si nebi kiri čika vžgau. Smo kuj v ojgni. Niti spizdit nea mormo nikam. Ja pr pizdi, kam so nas te to dali. Oni je žogo v nogo dobo, te pa so mu mogli neki gnar dati, zaj smo pa te kuj fsi krivi. Čuj stari, kaj se te tebi zdi toto prau? Glej kaka baba je tam. Daj fsedi se dol no. Glej gol bo! Vsedi se dol idiot zagamani. Kaj bom celi cajt toto tvojo rit fsrano gleo. Nea morm več. Grem domu. Daj stari nea seri. Se te ni tak hudo. Pa še zastojn nas not spustijo. Toti zastojn si naj kuj v rit ftaknejo. Že ptičeki s Križmanom fkup čifkajo, kaj čifkajo, zaj že lajajo, da bi za nas vozeke mogo bit en posebni plac. Kaj te naj tukaj. Onega v rit gleam, pa voham kake sere. Mam svojih puno, nea rabim še njegovih. Scat tudi nea morm it, ker je fse neki doli v pizdi materni, te pa gor nem več prišo. Predn bom kirega našo, da me gor porine bo Maribor že drugo tekmo špilo. Pa še scat je začelo, tak da niti dol nea morm, ker se toti obroči na vozeki fejst drsijo ko so mokri. In si bom za toti “zastojn” bučo razbiu. Te jih bojo pa spet ene same lape, kak jih je invalid zajebo, ker jih je tožo. Kam nas bojo TE dali? Na Piramido, pa dalnoglede v roke, na stadion pa table “Pesom in invalidom vstop prepovedan”, ali kaj!?  Ki te jas živim!? Ti mi reči, je to Evropa. Smo se za to borili? Kaj me te zaj oni odzadi … Kaj je? Kaj me te rivleš? Kaj me nea viiš? Se te nisn jebeni palček Smuk! Si mi iz taške odzadi kaj vun fkrau? Pubec, roke ti poterem, če si mi kaj spizdo. Pazi, pazi, Pavlović daj…, daj…, podaj… DOL SE FSEDI HEPAN PRTIŠJENI, kaj si telebajsek… glej ga…fakera mi je pokazo. Joža, kamen mi prinesi, da mu ga v glavo fuknem. Nea morm več. Se te to ni fuzbal. Še enega gola nisn vio, te mi oni rit skozi kaže, ko da sn peder, pa me tisti od zadi porivle, spet ko da sn peder, zaradi totega tu bi marelo rabo… kaj je, kaj me že spet zijaš…scat me tiši, zaj pa se naj samo še vžge. Te pa smo vriti. Ja te pa bojo oni vidli kako napako so naredli, ko so nas sem gor dali. Ko nas bo skurlo ko male pišeke. Te bojo pa govorli, kak je blo za invalide poskrbleno. Ja, ko v Dahauvi. F peč z njimi. Kak me raspizdi ko f cajtngah tak lepo govorijo, pa rožice sadijo, nam pa razlagajo, kak je oni krif, ko jih je tožo in da zaj za našo varnost skrbijo. Kurc pa varnost. Na tribuni, če sploh pridem gor, me dajo čisto v ek. Vidim tak nič nea. Same riti. Če bi bla fsaj še kaka babja. Ja boš ja, kuj pozabi. Samo molim boga, da se nebo ki kaj vžgalo ali pa da se nebi kaj začelo dol podirati. Te bo panika, mi pa ko v mišolofki. O kakem stampedi ludekof pa niti nea mislim. Samo mi še to fali. Da me potancajo do smrti. Že kuj vidim naslou f cajtngah: Vmr s šuhom v lapah. Če pa že fse to preživim, me pa čaka še smrtna vožja s “Triglava”. Kaj pa te ti praviš? Kaj te jaz vem…

 Zgodbica je napol-resnična. Dogajanje je postavljeno na nogometni stadion v Mariboru. Glavni igralci so gledalci-invalidi na vozičkih. Režija pod vodstvom Uprave kluba. Zakaj je temu tako je opisano v zgodbici. Zakaj smo kaznovani vsi? Tega pa ne vem. Mogoče mi bodo znali razložiti člani Uprave NK Maribor, morda gospod poslovni direktor Bojan Ban, morda gospod predsednik Drago Cotar ali pa celo legenda slovenskega nogometa, sam gospod športni direktor Zlatko Zahovič. Morda! Na zadnje sva se prav lepo pozdravila na festivalu Lent.

 Pa hvala za… in na svidenje!

  • Share/Bookmark
Moja edina… pesem

Hmm…, spominjajoč se svojega dedka, mi vedno pridejo na misel njegove besede o verzih, ki so mu rojili po glavi. A vedno le v postelji, tik pred spancem. Čeprav ga je to po eni strani zelo jezilo, si jih ni nikoli zapisoval in mislim, da se jih drugi dan niti ni več kaj prida spomnil. Le to, da je bila “fajn” pesmica. Verjamem, da le bolj njemu, kot bi bila všeč ostalim. Pa vendar se nikoli ni “predal” in je v glavi “skladal in komponiral” še naprej. Včasih, ko je pogledal pregloboko v kozarec, so se mu besede vrnile v spomin, kar je razveseljevalo predvsem nas, otroke, ki smo se ob tem smejali kot “pokjeni piskri”. Pesmi so bile zelo domače. Tako…, bolj ljudske no. Čeprav so njemu privrele iz samega dna duše. In kot kaže sem nekje med potjo življenja to lastnost prevzel tudi jaz. Besede, besede, besede, pa nikjer nič zapisano. Vendar se zaradi tega ne sekiram preveč. No ja, tudi sam največkrat pozabim o čem govore, vem pa, da so mi v tistem trenutku bile všeč. Sem pa enkrat, na tih deževen dan, ko sem prejel sms sporočilo od prijatelja, eno vseeno zapisal. Kar tako, da jo bom nekoč “če bo Bog dau” pokazal svojim vnukom.

 

PRIJATELJ

Zamišljeno,
ob plešočem cigaretnem dimu
in sladkobnem vonju kave,
sedim sredi sobe sam.

 Pisk telefona,
sporočilo,
besede prijatelja.

 Kot izmišljene za te težke, temačne dni,
v galopu poženejo srce v radostno nostalgijo,
spomnijo dušo na človeka,
prijatelja.

Ki jo vedno razveseli,
s svojim glasom, prisotnostjo, objemom,
kot žejnega v puščavi napoji.

 Vedno, čeprav minilo sto let,
bo v mojih mislih,
zraven mene, kot vetra šepet,
spominjajoč na pretekle in bodoče dni.

Na pravo prijateljstvo,
katero ne zbledi in ne umre,
še z zadnjim dihom življenja ne.

  • Share/Bookmark
Skafander in metulj

Hmm…, velikokrat je ljudi mogoče slišati, da so ujetniki svojega telesa. A kaj poreči na Jean Dominiqa Baubya, ki je to dobesedno postal. Še zdaj me spreletava srh po telesu, ko podoživljam scene iz filma Skafander in metulj, posnet po istoimenski knjigi in resničnih dogodkih tega možakarja, urednika francoske modne revije Elle. Življenje mu je bilo posuto z rožicami. Vse do njegovih 43-ih let. Potem – groza. Zbudil se je v bolnišnici. Zdravniki so mu povedali, da je preživel možgansko kap. A to še zdaleč ni bilo vse. Zaradi kapi je ostal v celoti paraliziran. Ne samo roke, noge, prsti. Tudi usta, jezik in vsaka mišica telesa. Sindrom zaklenjenosti. Zakaj? Ne znajo razložiti še danes. Ostala sta mu očesa in zdrav um. Vendar se veka desnega očesa ni zapirala in so se odločili, da ga zašijejo. Že misel, da vse vidiš, slišiš, razumeš in si prestrašen na smrt, vendar nikakor ne moreš dopovedati, da ne želiš da to naredijo, je grozljiva. Kot tudi filmska scena šivanja. A se možak ni predal. Odločil se je, da se ne bo smilil sam sebi in poskusil svojim otrokom s tem kar mu je ostalo dati to, česar mu ni uspelo kot popolnoma zdravemu človeku. Ob tem pa zapisati celotno zgodbo o doživljanju sveta z njegove strani. Psihološkega momenta ujetosti v svoje telo in namišljene zgodbe o namišljenih izletih. Narekoval je z levim očesom.

Nato kot sončni žarek, ki udari izza temnih oblakov, kanček upanja. Leto dni. Po jebenem letu mukotrpnih vaj, da bi mogoče lahko premikal vsaj usta in jezik so se ustnice nekoliko premaknile. Evforija v filmu, evforija v mojem srcu. Morda mu le uspe. Premiku ustnic sledi momljanje. V bistvu si je pel. Peli smo si vsi. Zaman. Možak, ki se je počutil kot ujet v Skafander, čeprav je bil v duši metulj, je samo deset dni po izidu svoje knjige, leto in štiri mesece po možganski kapi, umrl za posledicami pljučnice.
Poglejte ga!

 scaphandre-et-le-papillon-le.jpg
SKAFANDER IN METULJ
Scaphandre et le Papillon, Le
Država: Francija / ZDA
Leto izida: 2007
Trajanje: 112 min
Žanr: Biografski / Drama
Režija: Julian Schnabel
Igrajo: Mathieu Amalric, Emmanuelle Seigner, Marie-Josée Croze
IMDB opis: http://www.imdb.com/title/tt0401383/

  • Share/Bookmark