Arhiv za kategorijo 'glihkar žgeče'.
Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Kdo se boji invalidov?

Hmm…, že 10 dni mirim svoje živčke, še bolj pa razum. Nekako mi ne gre v glavo, da sem postal del kolektivne krivde in posledično kazni enega človeka, ki v osnovi ni bil ničesar kriv. Krivi so bili oni, ki bi morali poskrbeti, da do neljubega dogodka ne bi prišlo. Vendar je najlažje nič narediti, po možnosti “pravično” in za svoj ranjen ego kaznovati grešnega kozla. Z njim pa vso ostalo “rogovje”, ki se bo prikazalo. Ne, v “toti hiši” se ne bo meketalo drugače, kot po naše. Rečeno – storjeno. Zdaj vsi meketamo onim pred nami točno v rit. Gre pa nekako tako:

 Daj stari malo se vmakni, kaj nea vidiš da nič nea vidim. Čuj, kaj si prdno? Mater, še zagifto nas boš. Kaj si te žr, da take pulfere spušaš? Da si nebi kiri čika vžgau. Smo kuj v ojgni. Niti spizdit nea mormo nikam. Ja pr pizdi, kam so nas te to dali. Oni je žogo v nogo dobo, te pa so mu mogli neki gnar dati, zaj smo pa te kuj fsi krivi. Čuj stari, kaj se te tebi zdi toto prau? Glej kaka baba je tam. Daj fsedi se dol no. Glej gol bo! Vsedi se dol idiot zagamani. Kaj bom celi cajt toto tvojo rit fsrano gleo. Nea morm več. Grem domu. Daj stari nea seri. Se te ni tak hudo. Pa še zastojn nas not spustijo. Toti zastojn si naj kuj v rit ftaknejo. Že ptičeki s Križmanom fkup čifkajo, kaj čifkajo, zaj že lajajo, da bi za nas vozeke mogo bit en posebni plac. Kaj te naj tukaj. Onega v rit gleam, pa voham kake sere. Mam svojih puno, nea rabim še njegovih. Scat tudi nea morm it, ker je fse neki doli v pizdi materni, te pa gor nem več prišo. Predn bom kirega našo, da me gor porine bo Maribor že drugo tekmo špilo. Pa še scat je začelo, tak da niti dol nea morm, ker se toti obroči na vozeki fejst drsijo ko so mokri. In si bom za toti “zastojn” bučo razbiu. Te jih bojo pa spet ene same lape, kak jih je invalid zajebo, ker jih je tožo. Kam nas bojo TE dali? Na Piramido, pa dalnoglede v roke, na stadion pa table “Pesom in invalidom vstop prepovedan”, ali kaj!?  Ki te jas živim!? Ti mi reči, je to Evropa. Smo se za to borili? Kaj me te zaj oni odzadi … Kaj je? Kaj me te rivleš? Kaj me nea viiš? Se te nisn jebeni palček Smuk! Si mi iz taške odzadi kaj vun fkrau? Pubec, roke ti poterem, če si mi kaj spizdo. Pazi, pazi, Pavlović daj…, daj…, podaj… DOL SE FSEDI HEPAN PRTIŠJENI, kaj si telebajsek… glej ga…fakera mi je pokazo. Joža, kamen mi prinesi, da mu ga v glavo fuknem. Nea morm več. Se te to ni fuzbal. Še enega gola nisn vio, te mi oni rit skozi kaže, ko da sn peder, pa me tisti od zadi porivle, spet ko da sn peder, zaradi totega tu bi marelo rabo… kaj je, kaj me že spet zijaš…scat me tiši, zaj pa se naj samo še vžge. Te pa smo vriti. Ja te pa bojo oni vidli kako napako so naredli, ko so nas sem gor dali. Ko nas bo skurlo ko male pišeke. Te bojo pa govorli, kak je blo za invalide poskrbleno. Ja, ko v Dahauvi. F peč z njimi. Kak me raspizdi ko f cajtngah tak lepo govorijo, pa rožice sadijo, nam pa razlagajo, kak je oni krif, ko jih je tožo in da zaj za našo varnost skrbijo. Kurc pa varnost. Na tribuni, če sploh pridem gor, me dajo čisto v ek. Vidim tak nič nea. Same riti. Če bi bla fsaj še kaka babja. Ja boš ja, kuj pozabi. Samo molim boga, da se nebo ki kaj vžgalo ali pa da se nebi kaj začelo dol podirati. Te bo panika, mi pa ko v mišolofki. O kakem stampedi ludekof pa niti nea mislim. Samo mi še to fali. Da me potancajo do smrti. Že kuj vidim naslou f cajtngah: Vmr s šuhom v lapah. Če pa že fse to preživim, me pa čaka še smrtna vožja s “Triglava”. Kaj pa te ti praviš? Kaj te jaz vem…

 Zgodbica je napol-resnična. Dogajanje je postavljeno na nogometni stadion v Mariboru. Glavni igralci so gledalci-invalidi na vozičkih. Režija pod vodstvom Uprave kluba. Zakaj je temu tako je opisano v zgodbici. Zakaj smo kaznovani vsi? Tega pa ne vem. Mogoče mi bodo znali razložiti člani Uprave NK Maribor, morda gospod poslovni direktor Bojan Ban, morda gospod predsednik Drago Cotar ali pa celo legenda slovenskega nogometa, sam gospod športni direktor Zlatko Zahovič. Morda! Na zadnje sva se prav lepo pozdravila na festivalu Lent.

 Pa hvala za… in na svidenje!

  • Share/Bookmark
Viola do groba!

Hmm…, en klub, ena čast. Moto, ki se ga velika večina navijačev nogometnega kluba Maribor še kako drži. Ne samo, da sem ponosen na svoj Maribor. V srcu nosim tudi svoj klub, za katerega navijam odkar se zavedam svoje biti. Častno in glasno povem tudi, da se držim še drugega mota, ki velja kot svetinja med navijači: Viola do groba. In v takih trenutkih si ne morem kaj, da ne bi rekel kakšno proti vsem, ki danes tako vehementno pljuvajo in zaničujejo Viole. Pri tem ne mislim na neprestano grajanje teh nekaj prenapetih mandeljcov, ki samo iščejo priliko, da se nad kom ali čim znesejo. Ne! Mislim na ljudi, ki dihajo in živijo za naš klub. Kateri se kljub pomanjkanju denarja le temu odrekajo za ogled tekme in bodrenje svojih ljubljencev. Ki jim oko zažari, ko pogovor nanese na klub, ki ga z vsem spoštovanjem in ljubeznijo nosijo v srcu in duši. Do smrti.

Verjamem, da marsikdo v Sloveniji ne razume te pripadnosti nas Mariborčanov. Vendar ta ne nastane od danes na jutri. Potrebno jo je negovati, kot vinsko trto na hribčkih okoli totega našega lepega mesta, ki daje zaradi tega vrhunsko vino vseh sort in okusov. Katere vzgajanje in negovanje se prenaša iz roda v rod. Kot biti Viola in dihati za svoj klub. To so nas učili naši dedki, naši očetje, celo matere in to prenašamo na naše otroke, ki pri svojih treh letih poznajo že skoraj vse navijaške izraze s katerimi bodrijo klub. En klub – ena čast, Maribor – šampion, Viola do groba, Heja, heja Maribor… in pri tem goreče mahajo s šali in zastavami kot bi šlo za njihova življenja. Samo pravi navijač ve, kako zaigra tam v prsih, ko je stadion poln in v en glas  vzpodbuja svoj klub. Takrat smo Viole vsi. Marsikateri direktor ali lastnik kluba bi dal težke denarce za takšne navijače, kot jih ima Maribor. Joc Pečečnik, Zoran Jankovič, Bojan Šrot in še in še kar je teh slovenskih pomembnežev. A z denarjem se to ne da. Vsaj ne na daljši rok.

Čeprav bo nekdo rekel, da je to balkanski sindrom, se naj raje ozre po razviti Evropi. Kar se ostalih nogometnih klubov in navijačev v Sloveniji tiče, bi jaz rekel, da je to bolj slovensko-avstrijski sindrom. “Tuga od tuge.” Od časa do časa se v Ljubljani pohvalijo, kako poln stadion imajo, ko igra reprezentanca. A kaj, ko je takrat na stadionu le peščica Ljubljančanov. Ostalo so Štajerci, Prekmurci in Primorci. In potem si gospod Zavrl drzne reči, da v Mariboru reprezentanca ne bo igrala vsaj dokler je on predsednik NZS. Sram ga naj bo, kakor tudi vse novinarje, ki vse navijače Maribora mečejo v isti koš. Viola je moj ata, Viola je moj brat, Viola sem jaz, Viola je moja hčerka in Viola je Maribor s svojimi stotisoč in še nekaj dušami. In ne samo tistih nekaj deset vročekrvnežev, ki jih verjetno nogomet niti ne zanima, pač pa zgolj dejstvo, da se bodo nekje z nekom lepo sfajtali. Žal izrodki obstajajo povsod. Zato pa ostali toliko bolj, z dvignjeno glavo, iz dna srca lahko rečemo:

“En klub, ena čast – Viola do groba!!!”

 untitled-20.jpg
“Trda vzgoja Viole”
wav.gif

viole.jpg
Generacijski prikaz – ata-dedek, sinova in hčerka-vnukinja
(vsi v sredini)

  • Share/Bookmark
“Divjak” ali kako v boj z arhitektonskimi ovirami

YouTube slika preogleda

Hmm…

najprej bi se zahvalil za vse lepe besede in pohvale, ki sem jih bil deležen za kratki film “Wild Thing”. Bilo ni niti ene kritike, le ena ali dve bojazni v smislu “čestitam, super, vendar zdaj bodo ljudje mislili, da vsi, ki smo na vozičku lahko to počnemo”. A o tem nekoliko več v nadaljevanju. Vsi se še predobro zavedamo, da nas skoraj na vsakem prevoženem metru čaka kakšna ovira. Pa naj bo to pločnik, stopnica, strma klančina ali pa samo razpoka v asfaltu. In ravno zaradi tega sem nekako pomislil, da bi bilo dobro in potrebno pokazati malo manj spretnim ali (na žalost) novim paraplegikom, ki še ne obvladujejo vozička, kako se lahko da in, da se da marsikatero oviro premagati brez tuje pomoči. Le pokazati ti nekdo mora, nato je potrebno nekaj treninga in seveda nekaj malega tam doli v hlačah. Ni vse v moči. Veliko je v tehniki (moški bi zdaj dejali, glej ga, še en z malim). :wink:

Pred kratkim sem bil z prijateljem Lulijem (ki ima z vozičkom vred celih 40 kg in je živa antipromocija bilderja) v enem trgovskem centru v Vojvodini in sva si želela ogledati še zgornje nadstropje velecentra. Nikakor nisva našla dvigala. Bile pa so tekoče stopnice. Ko sem rekel Luliju naj mi sledi, me je samo nejeverno pogledal a rekel ni nobene. Šele na vrhu sem opazil, da je bled kot stena. Junak kakršen je strahu seveda ni priznal. :shock: Rekel je le: “saj to pa ni tako težko”. Seveda ni, le vedeti moraš, kako se zadeve lotiti. Ena takšnih je bila tudi “z vozičkom po stopnicah navzdol ob ograji”. :???: Kako zdaj to? Hitro sem se spomnil Davida, ki je takrat še živel pri starših v Mariboru. Vse v redu in prav, dokler deluje dvigalo. Kaj pa takrat, ko je pokvarjeno, ti pa doma v osmem nadstropju? Če zadeve ne obvladaš, se kaj kmalu počutiš kot ptiček v kletki. A David je hudičevo dobro obvladal svoje delo in me naučil te “prostozidarske” skrivnosti. Hitro spoznaš, da ti premagovanje takšnih (nekoč morda nepredstavljivih) stvari, omogoča še večjo svobodo in krepi samozavest, saj se zaveš, da zate skoraj ni več ovir. :grin: Da lahko greš tudi tja kamor še pred kratkim niti pomisliti nisi upal.

Prav zato ali prav zaradi tega menim, da te spretnosti ne bi smele biti bojazen, temveč skorajda obveza vsakega paraplegika. Tako moškega, kot ženske. Zato bi tudi vsem ustanovam odgovornim za rehabilitacijo paraplegikov, od rehabilitacijskega centra, zdravilišč, ki vodijo obnovitvene rehabilitacije in seveda Zveze paraplegikov Slovenije predlagal, da kaj naredijo v tej smeri. Pred leti sem namreč gledal nek švedski film (naslova se žal ne spomnim) kjer so paraplegike v centru za rehabilitacijo učili vseh teh spretnosti. Kolikor se spomnim tudi kako se da brez tuje pomoči po stopnicah navzgor.

Sanje?

Zavedam se, da tega dela rehabilitacijski inštitut Soča verjetno ne bi mogel opravljati sam, bi pa morda v sodelovanju z Zvezo paraplegikov ustanovili kakšen center, kjer bi se vse to učili (pa še kaj drugega, npr. plesa). Verjamem, da bi to bilo dobrodošlo tudi za partnerje paraplegikov, ki velikokrat izgubijo živce zaradi naših nenehnih “malenkostnih” prošenj “kaj mi lahko prosim pomagaš, prineseš, daš, narediš, dvigneš…” :mad: In ko prideš iz Soče domov, se to zagotovo dogaja. Veliko parov, ki so se nekoč ljubili, imeli radi, sanjali in snovali družino ter skupno prihodnost, gre zaradi teh “malenkosti” narazen. Zaradi pomanjkanja samozavesti, zaradi jeze, ker to in to ne moreš narediti, zaradi…

Kolikor mi je poznano v Avstriji naj ne bi spustili paraplegika (tudi nekatere tetraplegike) domov, če ta ne premaga pot po mestu, ki mu jo je začrtal rehabilitacijski center. K temu se prišteva tudi dvig s tal na voziček. In tako se teh “zaradi” kar naenkrat zmanjša na minimum. Voila!

Zdaj pa paraplegiki-nje hitro vadit in trenirat, da boste lahko fantu, punci, možu, ženi, otrokom pokazali, kaj že znate in si “upate”. :cool: Pa čimmanj padcev vam želim.

  • Share/Bookmark
Parabasket 2008

Hmm…, saj človek ne more verjet, kako čas beži. Malo tu, malo tam, obrat za 180 stopinj in že je deset let mimo kot bi pihnil. In kar naenkrat…

Kaj pri hudiču pa zdaj pišem? Začnimo znova.

Vse ljubitelje košarke vabim v soboto 28.06. in nedeljo 29.06.2008 na tradicionalni, jubilejni 10. mednarodni košarkarski turnir na invalidskih vozičkih, imenovan Parabasket (tako, zdaj vete kaj ta beseda pomeni), ki se bo odvijal v dvorani Tabor v Mariboru, posvečen Dnevu državnosti, ki je sicer že za nami, vendar nismo mi krivi, ker datumi padejo tako da nas vedno zajebejo. Pa vseeno. Pridite, poglejte, navijajte in odidite. Saj ne! Zafrkavam! Počakajte da vam dam avtogram, mi plačajte kavo in potem odidite. No če se kdo vpraša, če takšna košarka tudi obstaja, naj povem, da verjetno potem že, če se jaz in moji prijatelji ukvarjamo z njo. Ponavadi zgleda sicer malce smešno, tudi žogo si tu pa tam podamo, malo odbijamo v tla, pa za publiko se včasih stepemo. Pač po Štajersko. Na tradicijo dosti damo. Drugače smo pa sami “vredi pubeci, puni živleja”. In včasih se potrudimo dat kakšen koš. Da je bolj veselo. Kakšna bi pa bila košarka brez košev. Mislim! Ker pa ne bi bili radi sredi polne dvorane sami, smo se odločili, da v goste povabimo še Avstrijce. Njim bomo pred vstopom v dvorano pregledali potne liste. Naj vidijo kako smo se v času EP-ja v nogometu počutili mi. Ker vemo, da imajo Avstrijci nekako prirojen strah pred Hrvati, smo povabili še Zagrebčane. Same pristne purgerje iz Hercegovine. Smo se bali, da bojo le ti pogrešali svoje “zemljake” iz Bosne in smo si rekli: nič tudi oni morajo biti tu. Saj Maribor ni Mostar, se bodo že “zbogali”. Tisti, ki nismo tako dobri pri “toti” košarki igramo za Maribor, vsi drugi pa za državno reprezentanco Slovenije (joj kak jih bojo na igrišči fasali – tradicija – a jebi ga), katera bo tudi v našem lepem mestu. Ker pa potrebujemo še zmagovalca turnirja, da se mi med sabo ne tepemo preveč za prvo mesto je povabilo prejela in se nanj odzvala še profesionalna ekipa iz Italije. Sami super fantje. Slobo, Izo in Ante še najbolj. Druge Italijane pa bolj slabo poznam. Nekak čudno govorijo. Jih ne razumem ravno najbolje. Drugi dan me zaradi njih od mahanja roke bolijo. Pomislili smo tudi na moški del občinstva in samo za njih v goste povabili še žensko ekipo na vozičkih – Bambine iz Sarajeva. Babnce bomo v soboto ob 18.00 uri pomešali med ekipi mariborskih podjetnikov in svetnikov, da bodo lahko sami ugotovili kdo je močnejši. Pardon – spretnejši. Veselo bo. Pridite.

 P.S.

Jedačo in pijačo si pa le sami prinesite. Pa še kakšen sendvič zame. Bom lačen.

Lep pozdrav do videnja in snidenja v soboto. In nedeljo. Potem pa lahko malo še na Lent festivalu ostanete. In če se bo to zgodilo, vas moram obvezno tisto od Alfija naučiti:

Nad mestom Pohorje stoji,
vsi hribčki so vinogradi
in trta, ki že 400 let tam na Lentu…

Ehh, saj se samo hecam. Kdo se bo pri taki vročini še učil. Zato pa so zdaj počitnice. Pametne glave že vedo kaj delajo. Kakorkoli – se vidimo!

Dokaz, da košarka na invalidskih vozičkih res obstaja marker.png

 untitled-21.jpg

Poziranje in akcija

img_4265.JPG

  • Share/Bookmark
Ponos

Hmm…, nisem takšne sorte, ki bi bil komu kaj nevoščljiv. Fauš bi rekli po naše. Vendar si ne morem kaj, da ne bi vsaj s kančkom zavisti gledal na naše »južne brate« Hrvate. Predvsem kar se tiče ljubezni do države, nacionalnega ponosa in kar je še teh fraz, ki jih Slovenci tudi z dejanji ne prakticiramo ravno veliko. Že res, da se tudi oni kregajo med seboj. A ko gre za skupen državni interes nima Bog brata in so v prvi vrsti ustaš, domobranec, komunist skupno objeti in nasmejani pod šahovnico. Ante, Mate, Stipe z roko v roki, pa še kaka Ane in Mare se najdeta med njimi. In hop in lop po vseh, ki ima kaj proti »naši ljepi«.

Pa mi? Pri nas le vsake toliko let pride trenutek, ko stopimo skupaj. Takrat smo »močni« in pravo veselje je gledati ljudi v tem elementu. A kaj, ko sta bila takšna trenutka v 18-ih letih, reci in piši »cela« dva. Osamosvojitev in Evropsko prvenstvo v nogometu 2000. Doživel (in predvsem preživel) sem oba. Nacionalnonogometnonavijaški ponos in evforijo prav v posmeh svoji telesni omejenosti ko sem v taktu polke »skakal« na tisto: hej, hej kdor ne skače…

Saj ne rečem, da nismo ponosni, da smo Slovenci, vendar je v obeh primerih biti Slovenec izgledalo veliko drugače. PONOSNO. Nabito z emocijami, da smo pokali po šivih. Objemali smo se med seboj kot bratje in sestre, da so se še Trubar, Prešeren in Cankar družno smejali iz grobov, se bodrili in držali skupaj v stilu besed Josipa Broza: nema te sile koja može nas da pobjedi! Vsi za enega, eden za vse.

Zdaj se že lep čas sprašujem ali bo-m, če ne jaz, vsaj moj otrok še kdaj doživel to čast in ponos enotnosti in domovinske pripadnosti slovenskega naroda. Do takrat, z velikim zadržkom in kljub temu, da so danes izgubili tekmo – »svaka čast Hrvatima«.

belgija-ep-2000.JPG

Nogometno EP v Belgiji, Charleroi 2000

  • Share/Bookmark