Arhiv za kategorijo 'f totem vrti'.
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Parabasket 2008

Hmm…, saj človek ne more verjet, kako čas beži. Malo tu, malo tam, obrat za 180 stopinj in že je deset let mimo kot bi pihnil. In kar naenkrat…

Kaj pri hudiču pa zdaj pišem? Začnimo znova.

Vse ljubitelje košarke vabim v soboto 28.06. in nedeljo 29.06.2008 na tradicionalni, jubilejni 10. mednarodni košarkarski turnir na invalidskih vozičkih, imenovan Parabasket (tako, zdaj vete kaj ta beseda pomeni), ki se bo odvijal v dvorani Tabor v Mariboru, posvečen Dnevu državnosti, ki je sicer že za nami, vendar nismo mi krivi, ker datumi padejo tako da nas vedno zajebejo. Pa vseeno. Pridite, poglejte, navijajte in odidite. Saj ne! Zafrkavam! Počakajte da vam dam avtogram, mi plačajte kavo in potem odidite. No če se kdo vpraša, če takšna košarka tudi obstaja, naj povem, da verjetno potem že, če se jaz in moji prijatelji ukvarjamo z njo. Ponavadi zgleda sicer malce smešno, tudi žogo si tu pa tam podamo, malo odbijamo v tla, pa za publiko se včasih stepemo. Pač po Štajersko. Na tradicijo dosti damo. Drugače smo pa sami “vredi pubeci, puni živleja”. In včasih se potrudimo dat kakšen koš. Da je bolj veselo. Kakšna bi pa bila košarka brez košev. Mislim! Ker pa ne bi bili radi sredi polne dvorane sami, smo se odločili, da v goste povabimo še Avstrijce. Njim bomo pred vstopom v dvorano pregledali potne liste. Naj vidijo kako smo se v času EP-ja v nogometu počutili mi. Ker vemo, da imajo Avstrijci nekako prirojen strah pred Hrvati, smo povabili še Zagrebčane. Same pristne purgerje iz Hercegovine. Smo se bali, da bojo le ti pogrešali svoje “zemljake” iz Bosne in smo si rekli: nič tudi oni morajo biti tu. Saj Maribor ni Mostar, se bodo že “zbogali”. Tisti, ki nismo tako dobri pri “toti” košarki igramo za Maribor, vsi drugi pa za državno reprezentanco Slovenije (joj kak jih bojo na igrišči fasali – tradicija – a jebi ga), katera bo tudi v našem lepem mestu. Ker pa potrebujemo še zmagovalca turnirja, da se mi med sabo ne tepemo preveč za prvo mesto je povabilo prejela in se nanj odzvala še profesionalna ekipa iz Italije. Sami super fantje. Slobo, Izo in Ante še najbolj. Druge Italijane pa bolj slabo poznam. Nekak čudno govorijo. Jih ne razumem ravno najbolje. Drugi dan me zaradi njih od mahanja roke bolijo. Pomislili smo tudi na moški del občinstva in samo za njih v goste povabili še žensko ekipo na vozičkih – Bambine iz Sarajeva. Babnce bomo v soboto ob 18.00 uri pomešali med ekipi mariborskih podjetnikov in svetnikov, da bodo lahko sami ugotovili kdo je močnejši. Pardon – spretnejši. Veselo bo. Pridite.

 P.S.

Jedačo in pijačo si pa le sami prinesite. Pa še kakšen sendvič zame. Bom lačen.

Lep pozdrav do videnja in snidenja v soboto. In nedeljo. Potem pa lahko malo še na Lent festivalu ostanete. In če se bo to zgodilo, vas moram obvezno tisto od Alfija naučiti:

Nad mestom Pohorje stoji,
vsi hribčki so vinogradi
in trta, ki že 400 let tam na Lentu…

Ehh, saj se samo hecam. Kdo se bo pri taki vročini še učil. Zato pa so zdaj počitnice. Pametne glave že vedo kaj delajo. Kakorkoli – se vidimo!

Dokaz, da košarka na invalidskih vozičkih res obstaja marker.png

 untitled-21.jpg

Poziranje in akcija

img_4265.JPG

  • Share/Bookmark
Slovenski film na DVD-ju

Hmm…, medtem ko Srbi dobesedno vržejo na DVD skoraj vse svoje filme (tako zmazke, kot dobre), ki jih premorejo, mi jim pa pri tem pridno in bratsko pomagamo, je situacija pri nas malce drugačna. Premikat se morajo gore, da naši distributerji dajo kakšen slovenski film na DVD in ga ponudijo slovenskemu kupcu. V čem je problem? Kakovost slovenskih filmov? Je kupcev premalo? So stroški izdaje preveliki? Ali je kaj v zvezi z avtorstvom? Glede srbskih filmov na DVD-ju je najbolj smešno to, da velikokrat naletiš v trgovini na isti film, ki je bil izdelan v Srbiji in ga prodajajo tudi pri nas, drugi pa je bil izdelan pri nas in ga prodajajo samo za nas. A glej ga zlomka. Cena izdanega pri nas je še enkrat večja, kot tistega izdanega v Srbiji. icon_nevem.gif Kako srbskim proizvajalcem in distributerjem to s ceno uspe? Sploh imajo pokrite stroške? Še posebej, ko pogledam na število izvodov, ki je ponavadi od 8-20 tisoč in če vemo, da na jugu piratstvo cveti malceveliko bolj kot pri nas. bigcry.gif In verjetno je ravno tu največji strah naših distributerjev. Visoke cene, manjša prodaja a zato toliko večje piratstvo in posledično izguba zaslužka. Škoda! Če že ne večine, bi lahko izdajali vsaj filme, ki so uspeli ali vsaj dišijo po uspehu. Američani kaj kmalu po tem, ko se konča prikazovanje filma v kinu dajo le tega na DVD in njihova pot se nadaljuje preko trgovin, videotek, knjižnic in sličnih izposojevalnic filmov po domovih. Mislim, da ljubiteljev filma in takšnih, ki si ustvarjajo domače filmoteke le ni tako malo. Vsaj sodeč po opisih po forumih, preko blogov, povpraševanjih po trgovinah in spletu, po pogovorih med prijatelji in podobnih zadev. Kakorkoli, menim da bi se dalo in moralo na tem področju narediti še kaj več, če ne zaradi drugega, zaradi ohranitve slovenskega filma v zavesti našega človeka. Zdaj je veliko slovenskih filmov med mladimi pozabljenih. sramise.gif Tudi dobrih. Upam, da čez leta ne bo kdo vprašal: “Kaj bi rad vedel? Kaj je to Petelinji zajtrk? Ja stari, nekaj najlepšega na svetu. Jutranji seks, kaj pa drugega! Ni boljšega, ti povem!”

transprst.gif

Trenutno je v naših trgovinah možno dobiti sledeče slovenske filme, nanizanke in otroške serije na DVD-ju (nekateri so izšli tudi z raznim dnevnim in tedenskim časopisjem):

BABICA GRE NA JUG

BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA

bratovscina-sinjega-galeba.jpg

CVETJE V JESENI

cvetje-v-jeseni.jpg

EKSPRES, EKSPRES

ekspres-ekspres.jpg

ERAZEM IN POTEPUH

erazem-in-potepuh.jpg

KAJMAK IN MARMELADA

kajmak-in-marmelada-2003.jpg

KEKEC

kekec.JPG

KEKČEVE UKANE

kekceve-ukane.jpg

KLJUKČEVE DOGODIVŠČINE

kljukceve-dogodivscine.jpg

MAŠKARADA

maskarada.jpg

MOJ ATA, SOCIALISTIČNI KULAK

 moj-ata-socialisticni-kulak.jpg

 NA SVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI

nasvidenje-v-naslednji-vojni.jpg

 NA SVOJI ZEMLJI

na_svoji_zemlji.jpg

 NAŠ AVTO

nas-avto.jpg

 NAŠA MALA KLINIKA

nmk.jpg

NE ČAKAJ NA MAJ

ne-cakaj-na-aj.jpg

 NE JOČI, PETER

 ne-joci-peter.jpg

ODGROBADOGROBA

odgrobadogroba-2005.jpg

 OUTSIDER

outsider_1997.jpg

 PLES V DEŽJU

ples-v-dezju.jpg

 POLETJE V ŠKOLJKI 2

poletje_v2.jpg

PORNO FILM

 porno-film.jpg

 POZABLJENI ZAKLAD

pozabljeni-zaklad.jpg

REZERVNI DELI

rezervni-deli.jpg

 SAMORASTNIKI

samorastniki.jpg

SPLAV MEDUZE

 splav-meduze.jpg

SREČA NA VRVICI

 sreca-na-vrvici.jpg

SREČNO KEKEC

srecno-kekec.jpg

ŠELESTENJE

 selestenje.jpg

TISTEGA LEPEGA DNE

 tistega-lepega-dne.jpg

TO SO GADI

to-so-gadiiiii.jpg

TRPLJENJE MLADEGA IGORJA

 trpljenje-mladega-igorja.jpg

 TU PA TAM

 tu-pa-tam.jpg

VARUH MEJE

varuh-meje.jpg

VESNA

vesna2.jpg

 ZADNJA VEČERJA

 zadnja-vecerja2.jpg

ZVERINICE IZ REZIJE

zverinice-iz-rezije.jpg

ZVESTI PRIJATELJI

 zvesti-prijatelji.jpg

ŽIVLJENJE KOT V FILMU

zivljenje-kot-v-filmu.jpg

39 filmov in serij. Morda se kakšen še kje prodaja vendar so to vsi, ki sem jih trenutno našel. A dobrih, smešnih, akcijskih, žalostnih… je še kar nekaj. Dolina miru, Kruh in mleko, Pod njenim oknom, Vdovstvo Karoline Žašler, Rdeči Boogie, Poletje v školjki 1 (se je prodajal na DVD-ju), Kavarna Astoria, Butnskala, Stereotip, Rdeče klasje, Ovni in mamuti, Predmestje, Sladke sanje, Let mrtve ptice, V leru, Ruševine, Morana, Jebiga, Dobri stari pianino, Do konca in naprej, Zvenenje v glavi, Ko zorijo jagode, Kormoran, Na planincah, Kala, Poker, Norega se metek ogne, Slepilo… in navsezadnje tudi serije kot so Ščuke pa ni, ščuke pa ne. Bomo vsaj dobili “tazadnje”: Petelinji zajtrk, Instalacija ljubezni, L…kot ljubezen, Estrellita-pesem za domov, Traktor, ljubezen in rock’n roll? Se močno bojim da ne. Prej jih bodo izdali Srbi. Tako ali drugače.

   kolo1.gif

  • Share/Bookmark