Arhiv za kategorijo 'čaga'.
Kjer Drava ljubi nebo

Ni bil prvi koncert, verjetno tudi zadnji ne. A se ne spomnim, da bi na katerem začutil toliko čarobnosti. Toliko ekscentrično nerodne iskrenosti. Stanje, ko ti je prijetno, da je človek takšen kot je. Pa čeprav na prvi pogled brez repa in glave. Ko se ti zdi, da sam ne ve točno kaj bi rad povedal. In z preskakovanjem besed, stavkov, misli, deluje tako šarmantno pozitivno, da ti postane vseeno, če sploh kaj bo povedal. In potem se zaveš, da so vse te raztrgane besede pravzaprav že dobile svoj smisel. Svoj Jazz. Svoj ritem, ki te odpelje. Ponese. Zraven nežno boža. In se dobesedno ljubi s teboj. Ne moreš mu uiti. Ne želiš mu uiti. Telo se smeji. Pleše. Nesramno uživa v ritmih in besedah. Dela silhuete, ki jih nisi navajen. Sledi glasbi. Sledi glasu, s katerim se lastnik igra in dela z njim “glih kaj če”. Glasu, ki riše nasmeh na ustnice. Glasu za katerega sta dovolj dve besedi – Josipa Lisac. Bravo, bravo, bravo. Čudovito. Čarobno. Hvala Lentu, hvala vremenu. Upam, da se še srečamo. In da si s pomočjo božanskega glasu ekscentrično magične gospe znova privoščimo čarobne trenutke brezčasnosti.

Josipa Lisac - Lent

  • Share/Bookmark
Če se po jutru dan pozna

Če se po jutru dan pozna, sem jaz jutranje znake očitno nekje spregledal. Hmm, morda je krivo to, da se je moj petkov dan končal šele v soboto. Zjutraj. Nekje ob treh. Kar sploh ni bilo dobro, saj sem ob devetih začel biti prvo tekmo playoffa košarke na vozičkih v Laškem. Bi se pa ob tej priložnosti zahvalil prijatelju Davidu za  vztrajno klicanje. Sem bil na dobri poti, da vso zadevo popolnoma spokojno prespim. Brez slabe vesti, ki je prav tako kot jaz na ves glas smrčala. Rezultate bom raje zamolčal, vsa stvar pa se je končala nekje ob štirih popoldne. Ravno dovolj, da sem opravil “dve kitici” globoke meditacije v domači postelji. Ki je roko na srce  pasala kot ata na mamo.

Svež in z novimi močmi ter opremljen z vsemi potrebnimi navijaškimi rekviziti (beri šal, zastava in dobra volja), sem se počasi odpravil proti mariborskemu svetemu hramu – Ljudskemu vrtu. Slovenija se je podajala v boj za prepotrebne točke z nekdanjim težkašem nogometne igre. Ki pa je zadnja leta postal bolj “postan prdec”, kot pa nevarna zver, ki požira vse pred seboj.

In šlo je res počasi. Malce povečan promet v centru Maribora = nočna mora v Ulici brestov. Še dobro, da sem šel “na pot” debelo uro pred pričetkom tekme. Jeza je že močno trkala na vrata in za trenutek so se mi Čeheci prav zasmilili. Sem bil prepričan, da jih ravnokar pošilja v PM vsaj tisoč šoferjev. Presenetljivo hitro, ter seveda s kančkom iznajdljivosti, sem našel parkirni prostor, poklical brata in ateja, s katerima tvorimo super navijaško trojko in se, spet počasi, odpravil pred vrata mariborske svetinje.

jaz - navijač

Naenkrat mi je na ustnicah zaplesal nasmešek in oči so se zarosile. Če rečem, da zaradi tega kar je ležalo tam na sredi ceste, si boste gotovo mislili: “Ta pa resnično premalo spi. Ležalo…kaj? V tem vrvežu? Naga baba, prebutani Čehi, polna gajba Laškega? Kaj?” No, nič kaj takega…. Le 50 EUR mimo katerih so ljudje hodili kot Mujo v tistem vicu o Nemčiji in denarju na cesti, ki ga je potrebno le pobrati. In ko je naletel na 10 mark, ki so ležale na tleh, se je odločil, da prvi dan že ne bo delal. Jaz, kot priden Slovenec, sem se tej Mujotovi skušnjavi uprl. In kot še bolj priden Štajerc raje hitro poiskal – prvi šank. Vse ostalo je zgodovina in s tistim o jutru, po katerem se dan pozna me tudi več ne bodo “fojtrali”.

Češka - navijači

P.S.

Čehi se lahko zahvalijo samo teti Fortuni, da jih “podalpski palčki” niso naučili kozjih molitvic.
Slovenija gre naprej!

Češka - navijači

  • Share/Bookmark
P pravljica

Pizda prijatelji, prav potrebujete pravega pofukanega psihiatra. Počasi postajate prismojeno prikupni. Poznan pojav potrebnih p(t)ičk, pa precej pojahanih p(eni)sov. Prav poseben prikaz pohujšljive potrebnosti pove – padate proti… peklu. Pač! Poskus prevarati pisca pravljice – phh, pozabite. Preveč poznam primate. Pračloveško potrebo parjenja. Pohotnega prašičjega, pasjega, pavijanskega, prvinskega… poriva. Povem prvič, petič, petstoštiriinosemdesetič. Po pravilu prelepe p(t)ičke, pohotne pra(si)čke, prave p(s)ice… po(fu)kajo predvsem prvaki. Pojdite plavat, plesat polko, pet popevke, popit postano pivo, preskakovat plot, potovat po puščavah, pretepst pijanega pedra, posilit pedofila, pocartat psa…, predvsem pa pozorno poslušajte pisca pravljice pravljični preblisk – postanite prvak. Prvaki parajo p(t)ičke povsod. Portugalska, Poljska, Panama, Peru, Provansa, Pariz, Peking, Portorož, Ptuj, Pančevo, Podgorica, Palau, Papua, Paragvaj… Postani prvak – paraj povsod!!! Pozabi Pitagoro, Prousta, Petrarco, Prešerna. Pozabi pridigarje. Popusti priučenim pravilom. Pusti psiho podivjano plavati po prepojenih, pohotno poscanih, pašnikih potrebe. Pokaži pofukanim politično pohabljenim pedikulis pubisom, plačanim prostitutkam, posezonskim prodajalcem pokvarjenega paradižnika pomen pravega parjenja. Pokaži! Povej! Pogrizi! Poliži! Potrgaj! Prepogni! Pritisni! Povleči! Popraskaj! Po(fu)kaj pokvarjeno prvinsko!

Pje pubeci pa punce – pisec pravljice popolnoma popizdil. Ponorel. Pospešeno potujem po poti potrebnih p(t)ičk… po poteh pojahanih p(eni)sov… po paviljonu postanih prdcev, po postaji… pička…Psihiater – prihajam(o)!

:)

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark
Dokler živimo, se učimo

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

 limona.gif

Včasih se smejiš, pa nihče ne opazi tvojega nasmeha.
Včasih jočeš, pa nihče ne opazi tvojih solz.
Poskusi prdnit.

evilgiggle.gif

Zakonski mož je tisti možakar,
ki vam stoji ob strani v vseh težavah,
ki jih sploh ne bi imeli,
če se ne bi bili poročili z njim.

 sramise.gif

Saj meni ni problem hodit v službo,
samo mi gre pa na živce
čakati tistih 8 ur, da grem domov. 

transprst.gif

Šefi so kot oblaki.
Ko enkrat izginejo,
je dan prekrasen!

wav.gif

Vsak dan, ko vstanem,
pogledam seznam 50 najbogatejših ljudi v Sloveniji.
Če me ni na seznamu, grem na šiht. . . .
in tako je bilo tudi danes…

bigcry.gif

Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč,
je pa čez dan.

cekam.gif

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

cheerleader.gif

Alkohol res ne reši problemov.
Toda, po drugi strani jih tudi mleko ne.

hailxin.gif 

Dokler se moj šef obnaša tako, kot da veliko zaslužim,
se bom jaz obnašal tako, kot bi veliko delal.

 020705a7uw.gif

Če se nekdo smeje, smej se!
Če nekdo poje, poj z njim!
Če nekdo pije, pij tudi ti!
Če nekdo dela….. Pusti ga, nor je!

kolo.gif

  • Share/Bookmark