Arhiv za Marec, 2010
Gobova pašteta

Sem zadnjič na mail dobil Gozdarsko kuharsko knjigo, kjer je ogromno receptov za pripravo jedi iz sestavin, zraslih v gozdu. Čeprav sam ne kuham (je moja žena prava mojstrica) se kdaj pa kdaj tudi sam odločim kaj narediti. Včasih je svojega partnerja potrebno malo presenetiti in pocartati. Je pa res, da velikokrat kuhava skupaj. Jaz režem, lupim, sekljam, se jočem ob čebuli in kdaj kaj na skrivaj pojem, ona pa vse to “fkup” nameče, da jako diši po naši kuhinji. Še kužika začne delati prevale, ker upa, da bo kaj vstran dobila. O tem, kako je dobro pa sploh nima smisla izgubljati besed.

S hčerko velikokrat kar ploskava od veselja in verjamem, da naju je prav lepo gledati, ko vsa navdušena in s takim… takim, ma s takim veseljem, radostjo in užitkom ”pospravljava” vso pripravljeno jed. Kot Jamie Oliver z neko posebno mešanico strasti kuha, tako midva (pa tudi moja frojlan ni izjema) strastno uživava v trenutkih hranjenja. No, pa da se vrnem na knjigo. Fajn recepti. Zdijo se okusni. Pa še preprosti, da kar kličejo po izdelavi. In med mnogimi je tudi recept za pripravo gobove paštete. Saj vem, da v pašteto mečejo marsikaj in da je skoraj bolje ne vedeti, kaj. A izgleda, da imam rad prav tisto “marsikaj”. Hudič, ko je pa dobro. Nič. Gobova pašteta.

Za 10 oseb potrebujemo 50 % gob (500 – 700 g), 30 % piščančjega mesa (1 hrbet, 2 bedri, lahko tudi do 300 g piščančjih jeter), 20 % čebule (2 – 3 veliki čebuli), 50 – 100 g pečene slanine ali slanine hamburger, 1 žlico sladke rdeče paprike, 3 stroke sesekljanega česna, 1 žlico gorčice, 1 žlico majoneze, poper, sol, 1 žlico začinke, timijan in majaron.

Že sliši se dobro in priznam, da mi sline kar same poplesujejo v ustih in dražijo jezične okušalne brbončice, kar povzroča še večji naval sline. Ups, skoraj so pobegnile iz ustne votline. Bo potrebna močna koncentracija, da se to ne zgodi. Ja, hrana je definitivno moja večjih slabosti. Zelo, zelo težko (če sploh) se ji upiram. Dobro, gremo na pripravo.

Gobe očistimo, operemo in narežemo na lističe. Čebulo na drobno sesekljamo in jo na olju pražimo toliko časa, da postekleni in porumeni. Dodamo narezano slanino in malo popražimo. Dodamo gobe in popražimo, da izpari sok. Na koncu praženja dodamo papriko, česen, timijan, sol, začinko, majaron in poper. Zmes dobro remešamo in ohladimo. Meso skuhamo do mehkega. Skuhamo tudi piščančja jetra, a jih ne smemo soliti. Ohlajeno meso razkoščičimo in narežemo na manjše kose. Dodamo žlico gorčice in majoneze in zmešamo. Obe masi stresemo skupaj, dobro premešamo in z električnim mešalnikom zelo na drobno sesekljamo. Maso ohladimo in po potrebi dodatno začinimo. Voila. Ponudimo, pač po želji in si privoščimo trenutek blaženosti. Blaženosti pregrešnih okusov, ki se mešajo v naših ustih in blaženosti zadovoljstva, ker nam je uspelo.

Uživajte.

P.S.

Kot “mladič” sem imel najraje Gavrilovićevo jetrno :)

Huh, še posebej je “sedla” na morju, namazana na sveži kruh, ki ga je ata malo pred tem prinesel iz trgovine. Zraven pa še narezan in posoljen paradižnik. Mljask.

  • Share/Bookmark
Partizani so ponovno v modi

Kot kaže so filmi z partizani ponovno v modi. Vendar ne mislim tu na novodobne filme, kot je pred kratkim posnet in predvajan kratki film Žige Virca, Trst je naš. A tudi tega so ljudje sprejeli z veliko mero simpatij. In verjetno z veliko dozo nostalgije. Prav nasprotno, kot naši ”junaški” sosedi Italijani, za katere se tako ve, da se že ob najmanjšem poku razbežijo ko prestrašeni zajci po zorani njivi.

Predvsem imam v mislih partizanske ”kavbojke” kot so Kozara, Sutjeska, nepozabni Valter in zgodovinska Bitka na Neretvi. Prav slednji trije so bili prikazani v ciklusu partizanskih ali bolje rečeno antifašističnih filmov, katere so ob torkih zvečer predvajali na hrvaški nacionalki. In glej ga zlomka. Po gledanosti je Bitka na Neretvi potokla celo gledanost najvažnejše postranske stvari na svetu – nogomet. Tekmo Lige prvakov med Juventusom in Bayernom si je takrat na Nova TV ogledalo 10,6 procenta gledalcev. Neretvo na HRT – 33 procentov. Ali drugače povedano vsak tretji Hrvat.

Pa tudi jaz. Partizanske filme sem vedno imel rad. Konec koncev so bile to naše, jugoslovanske kavbojke. Ker pač razen Vinetoua in Old Shatterhanda, ki sta se skrivala, pretepala nepridiprave in reševala nemočno indijansko rajo okrog Plitvic drugih indijancev in kavbojcev nismo imeli, so si filmarji izmislili drug način akcije. Ki je narodu na tem področju bolj pisan na kožo. V obliki hudobcev so se znašli Švabi, pa makaronarji in petokolonaši, katere so brez problemov in v naše skupno veselje mikastili tako Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Bert Sotlar, Pavle Vuisić, pa seveda tudi nepozabni Richard Burton. Vsi smo iz vsega grla združno kričali – Na juriiiiš, medtem, ko je Yul Brynner ”dvignil” še kakšen most. In bil neposreden ”krivec” za stavek, ki je z Boškotom odkorakal v hladno Neretvo in anale YU kinematografije – preko vode do slobode.

Počasi a vztrajno so odkorakali tudi filmi s partizansko tematiko. Pa vendar. Kot izgleda jih ljudje še vedno niso pozabili. Še več. Z veseljem si jih radi ogledajo še danes. Zakaj? To pa je verjetno vprašanje za kakšno drugo temo.

Bitka na Neretvi - filmski plakat

Bitka na Neretvi – filmski plakat

  • Share/Bookmark