Sprejemanje

Zadnja leta se miselnost o invalidih in njihovo sprejemanje v družbo precej izboljšuje, čeprav je še daleč od idealnega. Res pa je, da se večkrat vprašam ali nismo za dokončen in popoln sprejem morda delno krivi tudi sami. Jah, sprejeti invalidnost ni od muh. Še posebej, če se z invalidnostjo ne rodiš. Če invalid postaneš zaradi nesreče ali bolezni. In to po tem, ko že okusiš radosti “zdravega” človeka. A če hočeš dalje živeti, moraš invalidnost sprejeti. Se potruditi in boriti za svoj lepši jutri. Vsekakor je veliko lažje, če ti ob tem stojijo tvoji bližnji. Sorodniki, prijatelji. Tudi sodelavci, če imaš to srečo, da obdržiš svoje delovno mesto. Ravno v času moje “borbe za lepši jutri” je velikokrat prihajalo do trenutkov, ko sem se spraševal, kdo koga ne sprejema. Ali “zdravi” ljudje mene ali jaz njih. Mnogokrat sem se zalotil, da jih nočem v svoji bližini. Da želim biti sam. Se umakniti pogledom. Šepetanjem. Predvsem pa pomilovanju. Ki mi je že od vsega trenutka šlo tako na živce, da bi lahko pregriznil vratno žilo vsakemu za katerega se mi je že samo dozdevalo, da me na kakršen koli način pomiluje. In sem postajal ciničen. Sarkastičen. Tudi žaljiv. Takšnega se nisem poznal. Na trenutke sem bil jezen celo na sebe. Kot tropski vihar je ta jeza rušila vse v meni. Dobro in zlo sta prekrižala svoje meče. Divji boj se je razplamtel v čudne skrajnosti. Ne, tako to ne bi šlo dalje. Kričal sem po sebi. Po veseljaku. Družabnem človeku s smislom za humor. In kot v nekem pocukranem hollywoodskem filmu je rešitev prišla kot strela z jasnega. Pravzaprav besede. Zlate besede moje žene. Preproste besede, ki so ves čas bile “tu”. Le slišal jih nisem. Ali pa jih morda nisem hotel slišati. Ker še ni bil “čas”. Besede moje zveste spremljevalke. V dobrem in slabem. In po tem hudem… peklenskem boju, sem spoznal, da mora biti sprejemanje obojestransko. Kot je to v življenju. Pozdravi z nasmeškom in pozdrav z nasmeškom ti bo vrnjen. Bodi prijazen in prijaznost te bo pobožala po telesu. Bodi odkrit in ljudje se bodo odkrili tudi tebi. In sem spoznal, da biti invalid ni nič drugače kot biti “zdrav”. Kajti vsi smo le ljudje. Z vsemi lepimi, težkimi in hudimi trenutki v svojem življenju. Le da pri nas invalidih nekatere stvari trajajo malce dlje. Heh. O tem pa kdaj drugič…

P.S.
Aja, besede: “Bodi to kar si. Bodi ti”. Ja vem, nič kaj vzvišenega. A pri meni “hudičevobožansko” rešilne. In to šteje vse.

Sprejemanje

Prikaz, kako lahko poteka sprejemanje in dajanje Tongue out .

  • Share/Bookmark
 
01
fairytale
fairytale
9.06.2009 10:35

Moj stric je bil invalid… zaradi skoka v nizko reko, mislim da cca pri 14ih letih. Si lahko predstavljaš, kakšen šok je bil to za mladega človeka… Vesela sem, da sem “odraščala” ob invalidu na vozičku, ker mi je bilo kot majhni to nekaj čisto razumljivega in sedaj gledam na invalidne čisto kot na normalne ljudi, nekateri ljudje se jih dobesedno bojijo ali kaj… Poznam še nekaj invalidov in vem, da si vsi najmanj želijo pomilovanja. Vsi so veseli ljudje, sprijaznili so se s tem kar so (postali)…
Moj stric je napisal celo knjigo o tem, o svojem življenju, meni ena najljubših.
Dobro napisan blog!

02
9.06.2009 10:41

Tudi (pogojno) zdravi smo invalidi na enak način. Ker nismo sposobni narediti koraka čez svoj lastni ego, povzročamo rane sebi in drugim. Šele, ko je človek na svoj ego sposoben pogledati z distance, lahko zaživi zdravo, ne glede na to ali je invaliden ali (še) zdrav.

03
9.06.2009 11:20

V volji je moč.
zelo dobro napisan blog…
Sime

04
9.06.2009 12:02

Tale napis si bom nalepil na vrata pisarne

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !