Arhiv za Junij, 2009
Kjer Drava ljubi nebo

Ni bil prvi koncert, verjetno tudi zadnji ne. A se ne spomnim, da bi na katerem začutil toliko čarobnosti. Toliko ekscentrično nerodne iskrenosti. Stanje, ko ti je prijetno, da je človek takšen kot je. Pa čeprav na prvi pogled brez repa in glave. Ko se ti zdi, da sam ne ve točno kaj bi rad povedal. In z preskakovanjem besed, stavkov, misli, deluje tako šarmantno pozitivno, da ti postane vseeno, če sploh kaj bo povedal. In potem se zaveš, da so vse te raztrgane besede pravzaprav že dobile svoj smisel. Svoj Jazz. Svoj ritem, ki te odpelje. Ponese. Zraven nežno boža. In se dobesedno ljubi s teboj. Ne moreš mu uiti. Ne želiš mu uiti. Telo se smeji. Pleše. Nesramno uživa v ritmih in besedah. Dela silhuete, ki jih nisi navajen. Sledi glasbi. Sledi glasu, s katerim se lastnik igra in dela z njim “glih kaj če”. Glasu, ki riše nasmeh na ustnice. Glasu za katerega sta dovolj dve besedi – Josipa Lisac. Bravo, bravo, bravo. Čudovito. Čarobno. Hvala Lentu, hvala vremenu. Upam, da se še srečamo. In da si s pomočjo božanskega glasu ekscentrično magične gospe znova privoščimo čarobne trenutke brezčasnosti.

Josipa Lisac - Lent

  • Share/Bookmark
Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark
Sprejemanje

Zadnja leta se miselnost o invalidih in njihovo sprejemanje v družbo precej izboljšuje, čeprav je še daleč od idealnega. Res pa je, da se večkrat vprašam ali nismo za dokončen in popoln sprejem morda delno krivi tudi sami. Jah, sprejeti invalidnost ni od muh. Še posebej, če se z invalidnostjo ne rodiš. Če invalid postaneš zaradi nesreče ali bolezni. In to po tem, ko že okusiš radosti “zdravega” človeka. A če hočeš dalje živeti, moraš invalidnost sprejeti. Se potruditi in boriti za svoj lepši jutri. Vsekakor je veliko lažje, če ti ob tem stojijo tvoji bližnji. Sorodniki, prijatelji. Tudi sodelavci, če imaš to srečo, da obdržiš svoje delovno mesto. Ravno v času moje “borbe za lepši jutri” je velikokrat prihajalo do trenutkov, ko sem se spraševal, kdo koga ne sprejema. Ali “zdravi” ljudje mene ali jaz njih. Mnogokrat sem se zalotil, da jih nočem v svoji bližini. Da želim biti sam. Se umakniti pogledom. Šepetanjem. Predvsem pa pomilovanju. Ki mi je že od vsega trenutka šlo tako na živce, da bi lahko pregriznil vratno žilo vsakemu za katerega se mi je že samo dozdevalo, da me na kakršen koli način pomiluje. In sem postajal ciničen. Sarkastičen. Tudi žaljiv. Takšnega se nisem poznal. Na trenutke sem bil jezen celo na sebe. Kot tropski vihar je ta jeza rušila vse v meni. Dobro in zlo sta prekrižala svoje meče. Divji boj se je razplamtel v čudne skrajnosti. Ne, tako to ne bi šlo dalje. Kričal sem po sebi. Po veseljaku. Družabnem človeku s smislom za humor. In kot v nekem pocukranem hollywoodskem filmu je rešitev prišla kot strela z jasnega. Pravzaprav besede. Zlate besede moje žene. Preproste besede, ki so ves čas bile “tu”. Le slišal jih nisem. Ali pa jih morda nisem hotel slišati. Ker še ni bil “čas”. Besede moje zveste spremljevalke. V dobrem in slabem. In po tem hudem… peklenskem boju, sem spoznal, da mora biti sprejemanje obojestransko. Kot je to v življenju. Pozdravi z nasmeškom in pozdrav z nasmeškom ti bo vrnjen. Bodi prijazen in prijaznost te bo pobožala po telesu. Bodi odkrit in ljudje se bodo odkrili tudi tebi. In sem spoznal, da biti invalid ni nič drugače kot biti “zdrav”. Kajti vsi smo le ljudje. Z vsemi lepimi, težkimi in hudimi trenutki v svojem življenju. Le da pri nas invalidih nekatere stvari trajajo malce dlje. Heh. O tem pa kdaj drugič…

P.S.
Aja, besede: “Bodi to kar si. Bodi ti”. Ja vem, nič kaj vzvišenega. A pri meni “hudičevobožansko” rešilne. In to šteje vse.

Sprejemanje

Prikaz, kako lahko poteka sprejemanje in dajanje Tongue out .

  • Share/Bookmark