Arhiv za Oktober, 2008
Vam povem…

Slovenska konservativnost se kaže v osebnostni negotovosti ljudi.
- Dr. Ivan URBANČIČ, slovenski filozof

Kadar začnejo ljudje deliti ljudi po barvi kože, veri, prepričanju ali pač že čem, se vedno znova znajdem v dilemi kako na to odgovoriti. Kje začeti? Pri riti ali pri glavi? Star slovenski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Kaj pa človek?
V življenju sem imel že okrog 40 prometnih nesreč. Ljudje se preprosto radi zaletavajo v mene. Sam pravim, da sem magnet za norce. Žena mi je dejala, da me zaradi tega več ne bo spustila za volan. A kaj, ko so me tudi na pločniku že trikrat povozili.

Še vedno se živo spominjam nesreče, ki sem jo doživel z mamo. Bilo mi je pet let. Vedno sem med vožnjo z avtom rad zaspal in tako je bilo tudi tokrat. Ostra bolečina mi je dobesedno razparala obraz in šele kasneje sem izvedel, da se je ob trku z drugim avtomobilom, zdrobilo steklo in v tisočih koscih rezalo otroško kožo na obrazu. Kri mi je zalivala oči, me dušila in dodatno stopnjevala grozo v prestrašenem srčku. Mamino vpitje je zaman poskušalo zaustaviti kakšen avto, ki bi me odpeljal v bolnico. Vozili so mimo, kot da se ni zgodilo nič. Končno se je nekdo le usmilil. V hipu so bili njegovi sedeži prepojeni z mojo krvjo a možakar se na to ni niti malo oziral. Želel me je le čim prej pripeljati v bolnišnico… Taisti možakar še danes, po toliko letih bivanja v Sloveniji ne obvlada slovenskega jezika. Mi je prav malo mar.  Se pogovarjava slovenskosrbohrvaško. Gre za Vojislava Simeunovića, očeta nekdanjega najboljšega slovenskega nogometnega vratarja Marka Simeunovića. Vam povem – človek in pol.

Leto pred zaključkom mojega osnovnošolskega šolanja smo se s starši preselili v novo naselje, ki je bilo predhodnica vsem ostalim naseljem tik pod vznožjem Pohorja. Naenkrat sem imel veliko novih prijateljev. Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… so postali moj vsakdan. Za njih vse. Skupaj smo igrali nogomet, skupaj smo se ga prvič napili, skupaj žicali okoliška dekleta in se skupaj, kot en, stepli s fanti iz drugega dvorišča. Pravi mušketirji. Šele čez leta sem nekako dojel, da jih je več kot 80 procentov bilo iz mešanih družin. Družimo se še danes in vam povem – ljudje in pol.

Jeseni, 1986-ga je prišel čas, ko sem za leto dni moral zapustiti dekle, dati slovo svojim prijateljem, se ločiti od staršev in brata. Med glasbenimi hiti tistega časa je bila tudi pesem ITD Banda – ‘86: Osamdeset šesta gazi, udara ko bat, brat mi reče sebe pazi, nije, nije rat… Hmm, vojska marsikaj spremeni. To leto je bilo resnično burno. Še posebej za človeka, ki zelo težko prenaša avtoriteto. In je večni upornik. Kaj hitro sem na vojaško omarico nalepil nalepko »Slovenija, moja dežela« in bil zaradi tega skoraj obsojen slovenskega nacionalizma. Še večji hudič je bil, ko sem v imenu vseh Slovencev v kasarni zahteval, da nam pustijo prejemati in prebirati v tistem času najbolj osovraženo in po mnenju velike večine Jugoslovanov nacionalistično-fašistično revijo »Mladina«. Zapora so me rešili čini desetarja in vsi desetarji čete različnih narodnosti, ki so se postavili v moj bran. Z nekaterimi se slišimo še danes. Vam povem – ljudje in pol.

Ko je leta 1991 Jugoslavijo dobesedno raznašalo po šivih na vse strani, sem bil del zadnje generacije, ki je polagal izpit za carinike v Beogradu. Velikosrbstvo je posiljevalo ljudske duše, smradilo in teptalo še zadnje delčke južno slovanskega tovarištva. Vzajemno spoštovanje je bilo vrženo v nacionalistično blato, ki ga je v tistem času po Beogradu ustvarjal Vuk Drašković s »scanjem« po bratih Hrvatih in neposlušnih Janezih. In v takšnih razmerah je še zadnja vsejugoslovanska generacija bodočih državnih uslužbencev imela zaključno zabavo. Heh, imeli so jo bolj kot ne Srbi. V nekem trenutku vulgarnega besa, ki je kipel v meni, sem kar naenkrat začel peti pesem Tomaža Domicelja »slovenskega naroda sin«. Čeprav nas je bilo iz Slovenije vsaj trideset, so bili vsi lepo tiho… Šele pri drugi kitici so se ojunačili in me pospremili do konca pesmi. Iz skupine Srbov je vstal Zoran, prišel do mene, mi ponudil roko in spoštljivo dejal: »Boki, svaka čast!« Vam povem – pokazal se je za človeka in pol.

Vojna za Slovenijo! Prijatelji iz dvorišča – Grega, Ico, Radenko, Beno, Asim, Darko, Suki, Sašo, Mišo, Dejan… in ostali Mariborčani smo se multinacionalno z roko v roki uprli agresiji, ki je nasilno hotela pokoriti našo deželico. Pod pogumnim vodstvom poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO – Vladimira Miloševiča. Žal so bile tudi žrtve. Prva žrtev Jože Simčik, Mariborčan hrvaškega rodu, se je golorok noropogumno postavil po robu tanku JNA, ki je hotel zapustiti vojaško kasarno. Z željo ohraniti svobodno Slovenijo je dal svoje življenje. Večna mu slava, kakor tudi vsem, ki so dali življenje za našo prelepo Slovenijo.
Vam povem – pravi ljudski velikani.

2004, Obrenovac, Srbija. Mednarodni turnir košarke na vozičkih. Super luštno, zafrkancija v nulo, hrane toliko, da smo si jo že skoraj »v ušesa trpali«. Vedeli smo, da je Obrenovac eno od središč srbskih radikalcev. A vendar nas to spoznanje ni motilo v prelepih trenutkih in prijaznem vzdušju, ki so ga ustvarili naši gostitelji. Dokler… Ja, je že tako, da se vedno najde kak pizdun, ki poskuša vse zafrkniti s pogrevanjem nacionalističnih čorb. Papak. Že dolgo se v življenju držim starega srbskega pregovora: »Bolje ostati bez glave, nego bez lica«. Zahrbtne igrice, ogovarjanja in pritlehna pisanja »potem« čez nekaj dni, niso moj stil. Človeka gledam v oči in mu povem v obraz. Na licu mesta. Še posebej, če se hoče kdo lotiti »moje« Slovenije. In tip je »obesil« sam sebe. Na koncu je z nasmeškom na ustnicah rekel: »Da smo mi sedeli za pregovaračkim stolom, nikad rata u Jugi nebi bilo«. Respect… brate. Vam povem – se je v nadaljevanju pokazal za pravo »ljudino«.

Ljudi ne gledam skozi prizmo nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja, barve kože, vonja telesa ali ima raje Božička ali Dedka Mraza, ali ima na nočni omarici Koran ali Sveto pismo,  ali posluša Tanjo Savić ali Astora Piazzolo. Tudi »bože nedaj« glede finančnega stanja ali česarkoli drugega kar dela ljudi v »tej vesoljni« Sloveniji nervozne. A-a! Meni je važen človek, njegova nepokvarjena bit in medsebojno spoštovanje. Kako se kdo znajde v življenju, je pač njegova stvar. Nikomur nisem nevoščljiv ker ima boljšo plačo, hitrejši avto, večjo hišo ali dobi od SPIZ-a večjo vsoto evrčkov. In dol mi visi, če Asim, Radenko, Sašo, Mišo ali Johnny Deep še danes govorijo srbohrvaško ali če Ibrova žena pride z ruto v moje stanovanje. Ko je bilo potrebno so se pokazali in izkazali. Pomembno je le, da ne merim tuzemeljskega časa s številom vdihov, ki jih bom naredil, temveč s trenutki, ki mi bodo dih jemali.

P.S

Aja…  skoraj sem pozabil. Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov »makedonski« ali Internacionale – če želite. :)

Pa lep slovenski juhejpozdrav vsem skupaj.

  • Share/Bookmark
Sarajevo

Sarajevo… še stoji in trenutno ne potrebuje nobenega »Valtera«, da ga brani. Kako se do njega prebiti je pa čisto druga zgodba. Včasih imaš  občutek, da je nekdo »pokradel« vse avtoceste v Bosni. A počasi se daleč pride in tako smo tudi mi po šestih urah vožnje končno prišli… na Kitajsko. Heh in ehh! Kakšni Bošnjaki, Srbi ali Hrvati? Kitajci! Ti bodo, roko dam v ogenj, zasedli celotno Bosno.  Slovenci pa le delček – Baščaršijo.
Ime hotela mi  je že ušlo iz spomina. Vem samo, da je v predelu Ilidže in super prirejen za nas na vozičkih. Dobrodošlica v stilu »bratstva in enotnosti«. Veliko objemanja, poljubljanja in seveda »čvekanje« ob obvezni kavi. Nastanitev, zbor pred hotelom in pohod proti »centru« Ilidže, kjer so bolj ali manj same »kafane«. V trenutku, ko zagledamo biljard klub se iz bližnje stavbe začuje domačegoveji »parampampam«. Sredi Ilidže, sredi Sarajeva, sredi Bosne jaz slišim »Na Golici«. Halo!? Se je že vsem čisto zmešalo? Daleč od tega, da bi imel kaj proti. Prav nasprotno. Ampak lubi ludi jaz sem prišel v Bosno!! Ne na Kitajsko in ne na Gorenjsko!!
Sobe v hotelu so bile presenetljivo zadovoljive. In kar je posebej godilo – ogrevane. Prijeten spanec in že smo bili v dvorani, kjer je potekal zagrizen boj za vsako žogo in vsak milimeter bojnega polja imenovanega – igrišče. Prijateljski turnir štirih »držav« – Maribor, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. Še bolj prijateljsko je bilo v ekipah, za katere v začetku nisi vedel katero mesto predstavljajo. Vse so imele sposojene igralce. Hrvati Srbe in Bosance, Srbi Hrvate in Bosance, Bosanci pa svoje internacionalce iz Italije. Same mučkalice in bosanski lonci s primesjo italijanske pašte. Le mi smo ostali pri pravi slovenski enolončnici. Trdo prepričani, da nam četrtega mesta nihče ne more odvzeti.
Po končanih tekmah, se nas je nekoliko odločilo za ogled Baščaršije. Najprej do tramvajske postaje v neposredni bližini dvorane. S pomočjo prijaznih, vedno pripravljenih pomagati človeku v nesreči – Bosancev, smo se en, dva, tri že premetavali v tramvaju. Pol ure vožnje je minilo kot bi pihnil. In nato Baščaršija. Eeeeee, še sam ne vem zakaj a zdelo se mi je, da sem doma. Vsepovsod slovenski jezik. Navitohiteči Ljubljančani so dajali vtis, kot da bo kdo odnesel baščaršijske hiške in zato nikakor ne smejo zamuditi kak nakup. Prekmurci so pridno barantali za kar se da ugodne cene, iz bližnje kavarne pa se je slišala pristna mariborščina: »kaj smo te f toti gostilni sami teznčanari pa pobrežanari, hahahaha…« No, mi smo se držali vsem ex jugoslovanskim narodom znanega reka, ki pravi: »Ako na Baščaršiji ne pojedeš čevape, ko da u Sarajevu bio nisi«. In se kot lačni volkovi zagnali v prvo čevapdžinico, ki je »pridišala« po poti. Pri vrnitvi v hotel, nas je na tramvaju zabavala skupina mladih Ciganov, ki so še enkrat več pokazali, kako malo jim je mar za vse napisane zakone tega sveta. Živijo jih popolnoma po svoje.

bascarsija01 bascarsija02
Zvečer pa čaga. Pesem, hrana in pijača radost v človeške duše vrača. In nihče s temi radostmi ni pretirano skoparil. Smo si dali duška. Čeprav smo vedeli, da nas zjutraj ponovno čakajo tekme. Še sreča, da se je čas premaknil za eno uro nazaj. Že tako smo bolj malo spali.
Kako zgledajo zombiji oziroma živi mrtveci, je sarajevska raja spoznala naslednje jutro. In kako ti zombiji igrajo košarko tudi. Imam občutek, da smo vsi komaj čakali na zadnji sodniški žvižg in zaključno ceremonijo po kateri je sledilo prijateljsko pozdravljanje in objemanje, ki je na trenutke trajalo malce dlje in bilo videti, kot da sta objemajoča kar zaspala. Še želje za srečno vožnjo, pozdrav domačim in obljuba, da se naslednje leto ponovno srečamo. Ja, Sarajevo definitivno še stoji. In živi. Sam pa že tri dni »odmaram umorno telo hrabrog ratnika«.
Pozdrav Sarajevu!

  • Share/Bookmark
Nedelja, dan za kramarskega

Da jabolko ne pade daleč od drevesa čivkajo že najmlajši vrabci, ki se čivkanja šele učijo. In, da to dejstvo verjetno res ni iz trte izvito mi je v nedeljo nazorno prikazala moja hčerka.
S prijateljicami so se dogovorile, da bodo prodajale na kramarskem sejmu. Kaj? Kar pač premorejo v svojih predalih in kar lahko pogrešajo… Temeljite priprave so trajale kar dva tedna. Seveda je bilo potrebno “bojni načrt” preučiti do najmanjše podrobnosti. Predvsem kako se bodo oblekle in malce naličile, če slučajno, tako “mimo grede” privandra kakšen “fejst pubec”.
Torej, ob devetih zjutraj se je začela “selitev narodov in njihovega blaga”. Avto je bil kmalu poln raznorazne kramarije: ponucane Barbike, pogojno cele figurice iz Kinder jajčk, nekoliko ofucane plišaste igračke, stari mobiji, ki so služili le še prahu, da se je imel kje udobno namestiti. Manjkala ni niti že nekoliko polomljena Barbikina hiška in nekaj tekstila ter bižuterije, ki so jo privlekle od “bogsigavedikod”. Od njih je kipel nalezljivo razigrani smeh in veselje. Prav po najstniško. Za trenutek je bilo zaznati tudi malce tremice.

kramarke

Vesele kramarke

Vse to me je poneslo 25 let nazaj, ko smo s prijatelji prav tako, takrat še v soboto, prodajali svoje “znucano” imetje, čigar lastniki smo bili. Pa stokrat prebrane romane: Velikega Bleka, Komandanta Marka, Zagora te-nej-ja, ter obvezno učno čtivo tistega časa Alana Forda. Obenem smo fehtali starše, naj še oni prispevajo kakšen komad že tristošestnajstkrat oprane cunje. Takrat je kramarski sejem živel še na Židovskem trgu. In bil je v pravem pomenu besede “kramarski”. Na veliko se je “handlalo”, bolj kot ne spuščalo cene, navidezno resno prepiralo vse za en sam cilj – dobiti toliko dinarjev, da bo zvečer za vstopnino za disko. Za znamenito Fontano. In po možnosti še za kakšen pir ali dva. Če si imel za tri, si bil že car oz. po treh že bolj v sliki in podobi “Supermana”. V tistem trenutku je bila Fontana najboljša diskoteka v Mariboru. Res, da smo takrat imeli v Mariboru le dve, vendar kdo bi gledal na takšne malenkosti. Važno je bilo le to, da si bil tam. Na mestu dogajanja. Do danes nepozabno….
Kasneje se je kramarski sejem preselil pred vrata propadlega mariborskega giganta – TAM-a. Še vedno je imel podobo kramarskega, le, da je potekal ob nedeljah. Ljudje so imeli svoje stvari kar na tleh. Le tu pa tam se je našel kakšen bolj premožen s svojo lastno mizico.
In nato “BUUUUM”. V naslednjih letih je iz malega kramarskega zrasel veeeeliiiiki “vsesplošni nakupovalni center za obično rajo”. Za vse od A-Ž. No skoraj vse. Tokrat nikakor nisem našel navadnega plastičnega električnega “koharčka”. A nič zato. Našel sem vsaj pol Maribora in še pol bližnje okolice. Mravljišče vsemogočih ras in jezikov. Srednja in južna Evropa v malem. “Špilali” pa so nam andski indijanci. “Mačo je pičo” ali kaj že. Juhej!

indijanci

Mačo ga je dobro pičo…

Veselo in razigrano. Kot sprva moja hči in njene prijateljice. A iz ure v uro jim je bolj in bolj izginjal nasmeh iz obraza. Samo nisem mogel ugotoviti ali zaradi pomanjkanja fejst pubecov ali dejstva, da prodajati vendarle ni lahko. Ko sem jih tako opazoval, v njihovih trenutkih tišine, mi je občasno pobegnil smeh. Seveda so vedele, da zaradi njih a rekle niso nobene, čeprav se je dalo slutiti, da bi mi ga najraje spraskale z ustnic. Ko smo prispeli domov je bilo spet vse po starem – smeh se je, kot zjutraj, ponovno priplazil na njihove obraze. Videti je bilo, da se punce niso predale. Tako je prav. Kjer je volja, tam je pot. In ta je bila tokrat ves dan obsijana s soncem…

  • Share/Bookmark
Sem jo po…..

Čeprav ni moja, me ni razjedala slaba vest. Zavedajoč se svoje lepote in ljudskega hrepenenja po njej, se je sramežljivo in hkrati nagajivo smehljala iz varnega zavetja svoje hiške. Poln pričakovanja sem se opogumil, potrkal in brez da bi počakal na njen odgovor odprl vrata njenega doma. Tiho je strmela vame. Ni bilo težko ugotoviti, da je ljubiteljica rdeče barve. Zelo seksi…poželjivo… Njeno gladko telo, prečudovitih oblin in bronastih odtenkov, kakor da bi jo božalo najbolj zlato sonce, je bilo zakrito z žadom, kar je še močneje razvnelo mojo domišljijo. Nežno sem jo objel s svojimi močnimi rokami, jo strastno pogledal in s konicami prstov zdrsel po njenih izklesanih oblinah. Rdečkasti lasje so samo dopolnjevali njeno popolnost. Z njimi me je nežno božala po rokah. Srce mi je začelo udarjati v ritmih afriških bobnov, kakor da bi me pozivalo na boj. V glavi je šumelo kot tisoče viktorijanskih slapov. Celotno telo se je hranilo le še z eno mislijo: po…. Boris! Halo! Sanjaš! … vezni si jo prek glave. Boris, kako ti je všeč? Super stari. Oprosti, res me je malo sanjavo zaneslo. Saj veš da nimam vsak dan priložnosti držati olimpijske medalje v rokah. Tak da… Stari, vsaka čast! Kaj pa London? Boš še treniral in se pripravljal? Koliko si zdaj star? 58? Ne ga srat! Res, človek te lahko samo občuduje. Kakorkoli se boš že odločil vedi, da smo vsi zelo ponosni nate. Franc Pinter oz. Ančo, kot ti pravimo prijatelji, resnično ti želim še mnogo s športnimi uspehi in družinsko srečo in radostjo posejanih let. Tako, zdaj mi pa povej, si za kavo?

bronasta medalja

Lepotica v mojih rokah…

Ančo

…in frajer, ki jo je osvojil – Franc Pinter – Ančo

  • Share/Bookmark