Arhiv za September, 2008
In memoriam

Hmm…, pa je spet mimo. Obnovitvena rehabilitacija. Zadnja leta poteka le v zdraviliščih Laško in Čatež. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad. Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči, pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost. Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati, žgečkati in risati nasmeh na ustnicah. Vendar…

Dobro, “bilo pa prošlo”. Sedaj se s prijatelji srečujemo v zdraviliščih in nehote se nam zdi, da smo stari, bolni. Taki no, za odpis. Ni kričanja, ni glasnega smejanja, radosti, veselja. Kar te dela mladega, poskočnega. Ti daje energije in moči. Še popoldanske košarke na vozičkih ni, ki smo jo na morju skoraj vedno igrali s spremljevalci in učitelji, kateri so pripeljali šolarje v šolo v naravi in so ti obvezno kriče navijali za ene ali druge. To je bilo smeha. In žuljev v učiteljskih vrstah. A na te se je pozabilo že kar zvečer, ko smo ob ognju, kitari in kozarcu ali dveh ali treh… :) odličnega Refoška zapeli in zaplesali, da se nam je še morje priklonilo in veselo v ritmih strun udarjalo v skale. Hja, prijatelj Legija je letos večkrat dejal: “Ne, nismo stari. Smo mladi. Le leta so odšla!” In z njimi morje, ki je bilo moje psihično rehabilitiranje. Ono – za dušo!

Čeprav to zdravstveni delavci ne radi priznajo jaz trdim, da smo psihično-družbeno aktivne rehabilitacije veliko bolj potrebni, kot pa fizične. Saj ne rečem, saj se naši na Zvezi paraplegikov trudijo, da bi nam omogočili čim boljšo rehabilitacijo in po možnosti na morju. A Pacug, kraj nekje tam v Izolskem “gorovju”, kjer se gradi in dograjuje naš dom, tega ne bo mogel pričarati. Še manj ponuditi. Tam bomo zaprti. Daleč od oči drugih ljudi. Daleč od druženja z njimi. V getu. Aja, pa z Jorasom, ki je tam hišnik. Morda bo čas tam vsaj politično pester in obarvan. Vsa ta leta smo si prizadevali, da bi ljudi ozavestili in bi nas invalide sprejemali kot sebi enake. Ravno, ko se ta proces že na veliko dogaja, pa sami sebi zabijemo nož v hrbet in se “preselimo” na hrib. Ko higlanderji. Kot da smo jebene koze in ne ljudje na invalidskem vozičku. Phja, ampak baje da mi lahko… Ku… pa lahko.

Kakorkoli, za zdaj smo še v zdraviliščih, kjer se po opravljenih terapijah do večerje zapremo v svoje sobe in se “veselo” predajamo spanju, smrčanju, gledanju televizije ali pa se skupinsko z radostno žalostjo in s kakšno laško-flaško v roki spominjamo rehabilitacij na morju ter z grenkobo neuresničenih želja “jebenih koz” zremo naslednjim rehabilitacijam naproti.

  • Share/Bookmark