Hmm…, žalostno kaj vse naredi človek, ki se ne upa, želi ali more spoprijeti s svojimi težavami, skrbmi ali strahovi. A to še zdaleč ne bi bil takšen problem. Le ta nastane, ko se začne ukvarjati s problemi in težavami drugih, ter se  s skupino podobnih pohabljencev in kreatur vzajemno lotijo vzgoje in samo njim vidnih problemov tretje osebe. Seveda za njegovim hrbtom. In tako se kar naenkrat ta tretja, nič hudega sluteča oseba, znajde v položaju ko mora braniti svoj položaj in se Don Kihotovsko boriti z mlini na veter v večnem boju nasprotij “neživljenjskega” idealizma in vsakdanjo praktičnostjo, kjer se cenijo predvsem materialne dobrine, denar, moč, brezsrčnost, egoizem in poudarjanje “lastnih” zaslug. Ja, življenje ni gasilska veselica, še manj orehova potica in niti slučajno si ne upaj pomišljati, da bi rad pobegnil iz tega njihovega kroga, saj te po potrebi vedno znova in znova potegnejo nazaj v njega. Kot v filmu Boter. Čakam samo še na kakšen “naročen umor”. Zakaj je temu tako? A je res v današnjem svetu narobe biti srčen? Čutiti z dušo? Biti razposajen? Se smejati norčijam in kakšno tudi sam ušpičiti? Uživati v trenutkih? V večini primerov je že tako! Je preveč človeško. Ranljivo. Predvsem pa nerazumljeno. In tega kar človek ne razume, se boji. Ipično cepeta, trepeta in nevrotično razmišlja, kako bi to “nerazumljeno” pohabil, uničil, pobil. Kot “zver”, kateri je potrebno ukrasti še tisto malo prostora ki ga ima in ji omogoča preživetje. Velikokrat je slišati, da je pač bolje biti pametnejši in popustiti. A kaj, ko bi takrat prišli do tega, da bi nam vladali “norci”. Urejali in usmerjali našo pot življenja. Kontrolirali vdihe in utrip srca, zganjali teror nad drugače čutečo dušo in v ekstazi prepojeni z egocentričnim brutalnim smradom lastne nesposobnosti slavili “zmago” nad srečnim in zadovoljnim človekom. Človekom katerih lastnosti so jim tuje. Zato ga je potrebno spametovati, preprečiti njegove čudne zablode in ga oropati še zadnjih iluzij o prijateljstvu, slogi, tovarištvu, spoštovanju, ljubezni, ga kot navadno smet pustiti strohneti in dovoliti novodobnemu vetru zaplankanosti, omejenosti in črednega razmišljanja, da ga odpihne daleč vstran od njihovih krvoločnih oči, ki v mraku zatemnjene hinavščine pogledujejo in oprezajo za novo žrtvijo inkvizicijskopravičniškega lova na čarovnice.

Naj me lovijo. Naj me ulovijo. Vendar naj vse te “hijene” katerim poganjam adrenalin po telesu vedo, da me spremenili ne bodo. No pasaran! Ali “kurc jih gleda” po naše. Še bom šel v “dobre gostilne”, šel med dobre ljudi, si  nalil čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravil na mavrične dni.