Hmm… v filmu Forrest Gump je mama svojemu sinku na posrečeno preprost način razložila skrivnost življenja, ki da je podobno čokoladni bonbonieri v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Prav zaradi tega se sam nekako poskušam držati besed, ki pravijo: Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.
Pred dvema dnevoma sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glasek nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim »mozolje na riti«. To pa ni ravno prijetna izkušnja. In sem si kupil »bonboniero«, ki mi s svojimi trenutki že dva dni jemlje dih in me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče. Ker sem naletel na tako pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone, proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.
Glasba z elektronsko osnovo, prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja in obilico židovsko-ciganskih ritmov z velikimi koraki osvaja svetovne radijske postaje in ogreva pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.
Pri takšnem albumu dobijo besede »zamisli život u ritmu muzike za ples« svoj smisel. Zatorej: nič čakat, hitro plošček nabavit, ter dušo in telo razmigat. Jaz si jih grem ponovno »razturat«.
