Hmm…, še danes se nasmejim ob spominih na svojo prababico, ki je v bistvu bila mačeha moje babice. Kljub temu smo jo vsi imeli za našo prababico oziroma kot smo ji rekli - omico.
Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.
Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica. Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.
Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.
Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.
Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.
