Arhiv za Avgust, 2008
Prababica in moje prvo stanovanje

Hmm…, še danes se nasmejim ob spominih na svojo prababico, ki je v bistvu bila mačeha moje babice. Kljub temu smo jo vsi imeli za našo prababico oziroma kot smo ji rekli – omico.

Tudi ona nas je vzela za svoje. Še toliko bolj, ker svojih potomcev ni imela. Od poroke z našim pradedkom, ki je nekoliko let kasneje umrl, je bila njena največja skrb in delo, skrb za njenega posinovljenca, našega malce “svojega” strica Frančka o katerem bom kaj napisal ob kakšni drugi priložnosti. Nazadnje sta svoja skupna leta preživela v majhnem stanovanju na Pobrežju.

Po osamosvojitvi Slovenije, v času ko so se lastninila stanovanja, sem jaz že resno korakal skupnemu življenju s svojo izbranko naproti. Živela sva v podnajemniški hišici in sanjala o svojem lastnem gnezdecu, kot to pač počno vsi mladi pari. Kmalu se je pokazala pot k uresničitvi najinih sanj. Odkup omičinega stanovanja. Res da je bilo majhno a bilo bi samo najino. Tudi omica ni imela nič proti temu. Rekla sva ji, da je ne podiva v kakšen dom za ostarele in da lahko v stanovanju živi še dalje, dokler bo pač zmožna skrbeti zase in za strica.  Dve leti zatem je omica v svoji postelji zaspala za vedno. Strica je k sebi vzela ena od njegovih sester, tako da sva lahko s svojo boljšo polovico začela z urejanjem gnezdeca.

Treba je vedeti, da je omica preživela tako prvo, kot drugo svetovno vojno, kar je v njej pustilo določene sledi. Predvsem strah pred pomanjkanjem, ki je vodil k temu, da je kopičila vse mogoče. Še bolj pa nemogoče. Na trenutke se nam je smejal cel blok. Dneve so preživljali na balkonu in se “kotali” od smeha medtem ko smo mi praznili stanovanje. Kako tudi ne. Med drugim smo iz stanovanja odnesli 300 kilogramov časopisov, revij, prospektov…, čeprav omica ni bila naročena na noben časopis ali revijo. Odnesli smo več kot 70 litrov belega olja. S plesnijo na vrhu. Za dober kubični meter polivinilastih vrečk od katerih so nekatere imele natisnjene reklame podjetij iz leta 1950 – 1960. S testeninami smo napolnili Golfa, čeprav smo zadnje sedeže podrli. Pohrustali so jih pujsi na eni kmetiji na Dravskem polju. Ne bom pozabil glasu Zlatorog-Henklovega informatorja na drugi strani telefona, ki se je komaj zadrževal, da ni bruhnil v nekontrolirani smeh, ko sem mu pojasnjeval, da imam 80 kg glicerinskega mila katerega bi jim rad oddal ker pri milem bogu  ne vem kaj bi z njim. Pa govorim le o delčku sobe majhnega stanovanja. Omare so bile zgodbica za sebe. Toliko novih, ne nošenih oblačil, ki so se nabirala skozi desetletja in tako lepo zavetje za stotine moljev, ki so nam jezno krožili ob glavah, ko smo vdrli v njihovo kraljestvo. To ni bil boj z mrčesom. Bilo je mesarsko klanje. A tudi igrivo mesarjenje živčkov, kateri so vse burneje in z nekimi meni do tedaj nejasnimi prijemi začeli obvladovati moje telo. Tekstilnim moljem so se kmalu v skupnem boju pridružili še molji iz moke, praška in kaj kmalu sem imel občutek, da imam opravka z vsemi mariborskimi molji. Kot da bi se združili pod parolo: molji vseh dežel, združite se! Od takrat dalje imam kar rahlo fobijo pred njimi. Ko katerega opazim rušim in lomim vse pred seboj dokler “satana malega” ne “pripopam” na kakšen zid.

Potem je bila na vrsti še kopalnica. Pa balkon, kjer je bilo med drugo ropotijo kar nekaj kilogramov kamenja. Nič me ne vprašajte zakaj. Morda… Na koncu še klet. Bog pomagaj! Ha, ha! Pa žal ni. Smo morali kar sami narediti red in poslušati še veliko smeha z balkonov, kjer so si sosedje naredili pravo piknik zabavo. Verjamem, da smo jim polepšali kar prenekateri dan. Se mi zdi, da je bilo celo nekaj žalosti, ko smo z vsem končali.

Obžalujem, da takrat vsega skupaj nisem poslikal. Prej in potem. V obnovo je bilo vloženega kar precej več denarja kot za sam nakup. Molji so nekje po razpokah bloka lizali svoje rane. Kar se mene tiče pa sem zelo, zelo zadovoljen, da je naša osamosvojitvena vojna trajala le deset dni. Kotičke sob imam že zdaj naložene z razno šaro. Pri štirih letih vojne verjetno tudi lulat ne bi imel kam. Hja, je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark
Lov na čarovnice

Hmm…, žalostno kaj vse naredi človek, ki se ne upa, želi ali more spoprijeti s svojimi težavami, skrbmi ali strahovi. A to še zdaleč ne bi bil takšen problem. Le ta nastane, ko se začne ukvarjati s problemi in težavami drugih, ter se  s skupino podobnih pohabljencev in kreatur vzajemno lotijo vzgoje in samo njim vidnih problemov tretje osebe. Seveda za njegovim hrbtom. In tako se kar naenkrat ta tretja, nič hudega sluteča oseba, znajde v položaju ko mora braniti svoj položaj in se Don Kihotovsko boriti z mlini na veter v večnem boju nasprotij “neživljenjskega” idealizma in vsakdanjo praktičnostjo, kjer se cenijo predvsem materialne dobrine, denar, moč, brezsrčnost, egoizem in poudarjanje “lastnih” zaslug. Ja, življenje ni gasilska veselica, še manj orehova potica in niti slučajno si ne upaj pomišljati, da bi rad pobegnil iz tega njihovega kroga, saj te po potrebi vedno znova in znova potegnejo nazaj v njega. Kot v filmu Boter. Čakam samo še na kakšen “naročen umor”. Zakaj je temu tako? A je res v današnjem svetu narobe biti srčen? Čutiti z dušo? Biti razposajen? Se smejati norčijam in kakšno tudi sam ušpičiti? Uživati v trenutkih? V večini primerov je že tako! Je preveč človeško. Ranljivo. Predvsem pa nerazumljeno. In tega kar človek ne razume, se boji. Ipično cepeta, trepeta in nevrotično razmišlja, kako bi to “nerazumljeno” pohabil, uničil, pobil. Kot “zver”, kateri je potrebno ukrasti še tisto malo prostora ki ga ima in ji omogoča preživetje. Velikokrat je slišati, da je pač bolje biti pametnejši in popustiti. A kaj, ko bi takrat prišli do tega, da bi nam vladali “norci”. Urejali in usmerjali našo pot življenja. Kontrolirali vdihe in utrip srca, zganjali teror nad drugače čutečo dušo in v ekstazi prepojeni z egocentričnim brutalnim smradom lastne nesposobnosti slavili “zmago” nad srečnim in zadovoljnim človekom. Človekom katerih lastnosti so jim tuje. Zato ga je potrebno spametovati, preprečiti njegove čudne zablode in ga oropati še zadnjih iluzij o prijateljstvu, slogi, tovarištvu, spoštovanju, ljubezni, ga kot navadno smet pustiti strohneti in dovoliti novodobnemu vetru zaplankanosti, omejenosti in črednega razmišljanja, da ga odpihne daleč vstran od njihovih krvoločnih oči, ki v mraku zatemnjene hinavščine pogledujejo in oprezajo za novo žrtvijo inkvizicijskopravičniškega lova na čarovnice.

Naj me lovijo. Naj me ulovijo. Vendar naj vse te “hijene” katerim poganjam adrenalin po telesu vedo, da me spremenili ne bodo. No pasaran! Ali “kurc jih gleda” po naše. Še bom šel v “dobre gostilne”, šel med dobre ljudi, si  nalil čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravil na mavrične dni.

 carovnica.jpg

  • Share/Bookmark
Nič čakat…

Hmm… v filmu Forrest Gump je mama svojemu sinku na posrečeno preprost način razložila skrivnost življenja, ki da je podobno čokoladni bonbonieri v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Prav zaradi tega se sam nekako poskušam držati besed, ki pravijo: Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.

Pred dvema dnevoma sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glasek nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim »mozolje na riti«. To pa ni ravno prijetna izkušnja. In sem si kupil »bonboniero«, ki mi s svojimi trenutki že dva dni jemlje dih in me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče. Ker sem naletel na tako pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone, proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.

Glasba z elektronsko osnovo, prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja in obilico židovsko-ciganskih ritmov z velikimi koraki osvaja svetovne radijske postaje in ogreva pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.

Pri takšnem albumu dobijo besede »zamisli život u ritmu muzike za ples« svoj smisel. Zatorej: nič čakat, hitro plošček nabavit, ter dušo in telo razmigat. Jaz si jih grem ponovno »razturat«.

watcha-clan.jpg

Uradna stran:

http://www.watchaclan.com

  • Share/Bookmark