Hmm…, včasih, ko se zberemo in nam že kaj »v jezik da moči« se s prijatelji/cami s katerimi delimo podobno usodo - voziček pogovarjamo, kako bi izkoristili dan, če bi nam kdo dal za en dan moči še v noge in nam rekel, da imamo ta dan pred seboj. Vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Toliko je tega, kar bi storil, da verjetno ne bi naredil skoraj nič. Zagotovo bi po dolgih 13-tih letih spet lulal “po moško”. Heh. Ob tem stavku sem se nasmejal sam sebi, ker mi je lulanje prvo butnilo v glavo. Vem, da je želja Jovite, s katero sva se spoznala že v Ljubljani v rehabilitacijskem centru, preplesati cel dan. Spet drugi, bi po dveh odšli v bife in si stoje privoščili pivo ob šanku. Vozili avto z nogami, skakali iz skal v morje, se podili s svojimi otroci… Vendar, če realno pomislim, bi bil ta dan samo v nadlogo. Hja, naj se sliši še tako neumno. Sicer upanje umira zadnje, vendar je danes, jutri in vse dneve do “morebitnega čudeža”, po vsej verjetnosti naravnega zakona pa do svoje smrti, potrebno živeti in preživeti na vozičku. Ne vegetirati, se smiliti sebi in drugim in bentiti nad svojo usodo. Ali se prepustiti kot odpadlo listje vetru, da ga brezvoljno nosi in odloži na mesto, kjer bo počasi a zagotovo zgnilo. Ne! Pogumno se postaviti usodi po robu ter polno, učinkovito, nabito, veselo in smelo zreti življenju naravnost v oči. To je izziv.

Čeprav je naslov bloga “Dan brez vozička”, v začetku vsega zgoraj napisanega nisem mislil omeniti. A ker je to del moje filozofije življenja z vozičkom, sem jo podelil z vami, bralci teh vrstic.

Dan brez vozička je pravzaprav prireditev, ki jo organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske pod taktirko Barbare Slaček. Namenjena je mladim in mladim po srcu. Prireditev. Da ne bi kdo pomislil na Barbaro. Ona je že oddana. Na prireditvi so predstavili in približali tudi  drugačne oblike premikanja. Zato smo se potapljali, vozili s posebnimi športnimi kolesi, leteli z balonom, se vozili z motorji štirikolesniki. In ostali živi. S pomembnim spoznanjem, da le nismo popolnoma “vezani” in “odrezani”, ter se z nasmehom na ustnicah lotili veselih, debelih čevapčičev, ki so nam še malo pred tem po naših nosovih igrali simfonijo čudovitih vonjav “meseka na žari”.

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo…

…nazaj še pridemo!