Hmm…, spominjajoč se svojega dedka, mi vedno pridejo na misel njegove besede o verzih, ki so mu rojili po glavi. A vedno le v postelji, tik pred spancem. Čeprav ga je to po eni strani zelo jezilo, si jih ni nikoli zapisoval in mislim, da se jih drugi dan niti ni več kaj prida spomnil. Le to, da je bila “fajn” pesmica. Verjamem, da le bolj njemu, kot bi bila všeč ostalim. Pa vendar se nikoli ni “predal” in je v glavi “skladal in komponiral” še naprej. Včasih, ko je pogledal pregloboko v kozarec, so se mu besede vrnile v spomin, kar je razveseljevalo predvsem nas, otroke, ki smo se ob tem smejali kot “pokjeni piskri”. Pesmi so bile zelo domače. Tako…, bolj ljudske no. Čeprav so njemu privrele iz samega dna duše. In kot kaže sem nekje med potjo življenja to lastnost prevzel tudi jaz. Besede, besede, besede, pa nikjer nič zapisano. Vendar se zaradi tega ne sekiram preveč. No ja, tudi sam največkrat pozabim o čem govore, vem pa, da so mi v tistem trenutku bile všeč. Sem pa enkrat, na tih deževen dan, ko sem prejel sms sporočilo od prijatelja, eno vseeno zapisal. Kar tako, da jo bom nekoč “če bo Bog dau” pokazal svojim vnukom.

PRIJATELJ

Zamišljeno,
ob plešočem cigaretnem dimu
in sladkobnem vonju kave,
sedim sredi sobe sam.

 Pisk telefona,
sporočilo,
besede prijatelja.

 Kot izmišljene za te težke, temačne dni,
v galopu poženejo srce v radostno nostalgijo,
spomnijo dušo na človeka,
prijatelja.

Ki jo vedno razveseli,
s svojim glasom, prisotnostjo, objemom,
kot žejnega v puščavi napoji.

 Vedno, čeprav minilo sto let,
bo v mojih mislih,
zraven mene, kot vetra šepet,
spominjajoč na pretekle in bodoče dni.

Na pravo prijateljstvo,
katero ne zbledi in ne umre,
še z zadnjim dihom življenja ne.