Hmm…, če kdaj, potem v primeru »Kim« lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…

Pred dvema letoma nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…

 
Nera

In ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…

Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: »ja, saj je moj kuža tudi takšen«, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: “Imam vas rada. Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Hvala, ker ste.” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.

Kim