Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, po novem tudi Črnogorci. Kaj bo našemu človečku šport. Naj raje pridkano dela in molči, da ne bo še kako drugače dobil po riti. V redu!

A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Jaz že ne! Zakaj? Zakaj naši »vroči« košarkarji ne premorejo srca in želje »ledeno hladnega« Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstva. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to vsaj v mojem srcu nikoli ne bodo postali. Vsa čast fantom, ki so se odzvali povabilu reprezentance.

Šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Roka kaj hitro zadrhti. A vsaj pokazali so, za koga jim bije srce. Tem, ki se povabilu niso odzvali in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog, bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki. Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma.

Je ponos in je predvsem ČAST!

a067a3562e62dadc89629c317d615655