Hmm…, en klub, ena čast. Moto, ki se ga velika večina navijačev nogometnega kluba Maribor še kako drži. Ne samo, da sem ponosen na svoj Maribor. V srcu nosim tudi svoj klub, za katerega navijam odkar se zavedam svoje biti. Častno in glasno povem tudi, da se držim še drugega mota, ki velja kot svetinja med navijači: Viola do groba. In v takih trenutkih si ne morem kaj, da ne bi rekel kakšno proti vsem, ki danes tako vehementno pljuvajo in zaničujejo Viole. Pri tem ne mislim na neprestano grajanje teh nekaj prenapetih mandeljcov, ki samo iščejo priliko, da se nad kom ali čim znesejo. Ne! Mislim na ljudi, ki dihajo in živijo za naš klub. Kateri se kljub pomanjkanju denarja le temu odrekajo za ogled tekme in bodrenje svojih ljubljencev. Ki jim oko zažari, ko pogovor nanese na klub, ki ga z vsem spoštovanjem in ljubeznijo nosijo v srcu in duši. Do smrti.
Verjamem, da marsikdo v Sloveniji ne razume te pripadnosti nas Mariborčanov. Vendar ta ne nastane od danes na jutri. Potrebno jo je negovati, kot vinsko trto na hribčkih okoli totega našega lepega mesta, ki daje zaradi tega vrhunsko vino vseh sort in okusov. Katere vzgajanje in negovanje se prenaša iz roda v rod. Kot biti Viola in dihati za svoj klub. To so nas učili naši dedki, naši očetje, celo matere in to prenašamo na naše otroke, ki pri svojih treh letih poznajo že skoraj vse navijaške izraze s katerimi bodrijo klub. En klub - ena čast, Maribor - šampion, Viola do groba, Heja, heja Maribor… in pri tem goreče mahajo s šali in zastavami kot bi šlo za njihova življenja. Samo pravi navijač ve, kako zaigra tam v prsih, ko je stadion poln in v en glas vzpodbuja svoj klub. Takrat smo Viole vsi. Marsikateri direktor ali lastnik kluba bi dal težke denarce za takšne navijače, kot jih ima Maribor. Joc Pečečnik, Zoran Jankovič, Bojan Šrot in še in še kar je teh slovenskih pomembnežev. A z denarjem se to ne da. Vsaj ne na daljši rok.
Čeprav bo nekdo rekel, da je to balkanski sindrom, se naj raje ozre po razviti Evropi. Kar se ostalih nogometnih klubov in navijačev v Sloveniji tiče, bi jaz rekel, da je to bolj slovensko-avstrijski sindrom. “Tuga od tuge.” Od časa do časa se v Ljubljani pohvalijo, kako poln stadion imajo, ko igra reprezentanca. A kaj, ko je takrat na stadionu le peščica Ljubljančanov. Ostalo so Štajerci, Prekmurci in Primorci. In potem si gospod Zavrl drzne reči, da v Mariboru reprezentanca ne bo igrala vsaj dokler je on predsednik NZS. Sram ga naj bo, kakor tudi vse novinarje, ki vse navijače Maribora mečejo v isti koš. Viola je moj ata, Viola je moj brat, Viola sem jaz, Viola je moja hčerka in Viola je Maribor s svojimi stotisoč in še nekaj dušami. In ne samo tistih nekaj deset vročekrvnežev, ki jih verjetno nogomet niti ne zanima, pač pa zgolj dejstvo, da se bodo nekje z nekom lepo sfajtali. Žal izrodki obstajajo povsod. Zato pa ostali toliko bolj, z dvignjeno glavo, iz dna srca lahko rečemo:
“En klub, ena čast – Viola do groba!!!”
“Trda vzgoja Viole”
Generacijski prikaz - ata-dedek, sinova in hčerka-vnukinja
(vsi v sredini)
