Hmm…, tako bolj ljubiteljsko se ukvarjam z raziskovanjem družinskih korenin. In prav to je botrovalo mnogim smešnim situacijam, ki sem jih ob tem doživel. Posebno zadnja je ena izmed bolj smešnih. Pred meseci sem na tri naslove v Nemčiji pisal in jih prosil za morebitne podatke o dedku moje boljše polovice, ki je med drugo svetovno vojno bil mobiliziran v nemško vojsko. Čeprav nisem preveč računal na odgovor, so mi iz Zveznega urada za grobove nemških vojakov padlih v vojnah poslali podatek, kdaj naj bi dedek umrl in kje naj bi bil pokopan. Skupno grobišče še za ostalih 3000 padlih nemških vojakov s tega področja se nahaja v češkem mestecu Valašské Meziřičí. Zato sem se odločil, da taščo vsaj enkrat peljem na grob očeta, ki ga nikoli v življenju ni videla in tudi bolj malo o njem vedela. In s tem se nisem želel tašči prikupiti. Me ima že od prej kar rada. Ja, tudi to se dogaja. Zraven sta šli še žena in hčerka. Slednja predvsem iz razloga, ker smo rekli, da se bomo nazaj grede ustavili na Dunaju v Praterju.

Ker 550 km v eno stran ni ravno mačji kašelj, smo se na pot temeljito pripravili. S seboj smo vzeli ogromno dobre volje, tašča pa še do vrha napolnjeno hladilno torbo in evre za po poti. Po šestih urah vožnje smo bili na cilju. In to dobesedno, saj se pokopališče nahaja prav na vhodu v mesto. Uradnica zaposlena na pokopališču nam je prijazno povedala vse kar smo želeli vedeti in mi celo pustila, da sem se do prostora, kjer so bili pokopani nemški vojaki in je bil malce v hribu, zapeljal z avtom. Prekopirala nam je tudi stran iz knjige, kjer je bilo zabeleženo, da je med pokopanimi tudi naš dedek. Prižgali smo še svečko in se odpravili na Dunaj.

Ker nisem točno vedel, kje naj sploh iščem Prater, sem se instinktivno odločil, da se bom držal smeri centra mesta. Po par prevoženih križiščih se zaustavim in naključnega mimoidočega vprašam: “Prater?” Možak pristopi in meni nič, tebi nič začne: “Prijatelju, samo pravo i nakon drugog semafora levo.” Kot kaže mi na obrazu piše, da prihajam iz nekdaj nam skupne države. Vendar je napotek bil natančen in kmalu smo zagledali Kolo. Par voženj, nakup spominkov in nato - lakota. Pred nami pa kot nalašč gostilna z ogromnimi kostanji in debelo senco. V ozadju nemški šlagerji dueta Spezi, z obvezno bundesliga frizuro. Plesočih, švicnih upokojenk pevec z kriglco v roki, ki je bolj govoril kot pel ni prav nič motil. Takrat urno pristopi debelušni, rdečelični, brkati natakar. Za pijačo smo se hitro zmenili, ustavilo se je pri “šniclih”. Dunajskih seveda. Bili smo v dilemi ali bi “švajn”, ali bi “puten” ali “kalb”. Prav slednji nam je delal težave in bil je najdražji. Sledilo je moje nedolžno vprašanje: “Schuldigung, was ist kalb?” Pa se je začel nekaj bildersko napihovati in sem mu pomagal: “mu?” “MUU”, je veselo odvrnil! Medtem je mojo hčerko popadel glasen krohot, jaz pa sem še enkrat potrdil: “aaaaa, mu!” Komaj je umaknil pete, smo bruhnili v smeh še vsi ostali.

Sveta preproščina je še enkrat dokazala, da ji ni para in da jezik ni takšna ovira kot si pogosto mislimo. Vsaj kar se “šniclov” tiče. Se pa sprašujem kako bi se obneslo, če bi si zaželel ocvrte lignje!?

Skupno grobišče padlih nemških vojakov v  Valašskih Meziřičíh.

 
Kolo

Debelušni, rdečelični, brkati natakar.