Hmm…, mir, spokojnost, sonce, pesem škržatov in ptic. Duša je pomirjena, da o telesu sploh ne govorim. Popolna relaksacija. Popolnost dopusta ob morju. Popolnost, kot jo sanjaš vse leto doma. Hja, poskusil sem se  vživeti v občutke sosedov, ki so mi veselo mahali in me pozdravljali ob mojem prihodu v avtokamp. Zgoraj omenjenih občutkov sosedi ne bodo več doživeli in imeli.

Kajti v avtokamp sem prišel jaz. Jaz, smrčač. Neviden »živčni plin«. Svetovni prvak v smrčanju. Brez konkurence. Smrčim na hrbtu, boku in celo na trebuhu. Smrčim sede. Kjer zaspim…- S M R Č  I M. Vmes pa kar nekajkrat pozabim dihati. In potem še bolj intenzivno hlastam za zrakom ob čudnih zvokih, ki jih šele morajo odkriti in preštudirati. Vem, ker so mi povedali ti, ki so kdaj prespali v moji bližini. No ja, bolj prebedeli in definitivno prebledeli. Zona somraka. Nočna mora v Ulici brestov. Pokol z motorko a brez motorke. Samo z »žago«. Glavna vloga v tej grozljivki pripada meni. Nedolžni morilec tujega spanca, sanj in predvsem… živcev. Mater, počutim se kot Raid za komarje. Mrtev si še preden se obrneš in zbežiš.

Tako je to. Zjutraj so sosedje še bili polni sreče. Po mojem prvem popoldanskem počitku so že besno streljali s pogledi, zjutraj pa brezglavo pakirali in hiteli živčnognevni domov. Brez prijateljskega pozdrava so oddrveli in zbežali pred »smrčoubijalcem«. V času mojega kampiranja jih ni bilo več nazaj, čeprav vem, da bodo še sigurno prišli, saj so tam pustili kar nekaj stvari. Gril, kolesa, ležalnike… Kar lahko si jih predstavljam: tišina, mir, spokojnost, sonček, pesem škržatov in ptic. Pomirjeno telo. Pomirjeni živci. Popolna relaksacija. Popoln dopust. Popolnost doma. Ljubo doma, kdor ga ima.

 P.S.

Hmm… me zanima kaj bi naredili, če bi se slučajno kdaj preselil v njihovo sosesko, kot najbližji sosed?