Hmm…

najprej bi se zahvalil za vse lepe besede in pohvale, ki sem jih bil deležen za kratki film “Wild Thing”. Bilo ni niti ene kritike, le ena ali dve bojazni v smislu “čestitam, super, vendar zdaj bodo ljudje mislili, da vsi, ki smo na vozičku lahko to počnemo”. A o tem nekoliko več v nadaljevanju. Vsi se še predobro zavedamo, da nas skoraj na vsakem prevoženem metru čaka kakšna ovira. Pa naj bo to pločnik, stopnica, strma klančina ali pa samo razpoka v asfaltu. In ravno zaradi tega sem nekako pomislil, da bi bilo dobro in potrebno pokazati malo manj spretnim ali (na žalost) novim paraplegikom, ki še ne obvladujejo vozička, kako se lahko da in, da se da marsikatero oviro premagati brez tuje pomoči. Le pokazati ti nekdo mora, nato je potrebno nekaj treninga in seveda nekaj malega tam doli v hlačah. Ni vse v moči. Veliko je v tehniki (moški bi zdaj dejali, glej ga, še en z malim).

Pred kratkim sem bil z prijateljem Lulijem (ki ima z vozičkom vred celih 40 kg in je živa antipromocija bilderja) v enem trgovskem centru v Vojvodini in sva si želela ogledati še zgornje nadstropje velecentra. Nikakor nisva našla dvigala. Bile pa so tekoče stopnice. Ko sem rekel Luliju naj mi sledi, me je samo nejeverno pogledal a rekel ni nobene. Šele na vrhu sem opazil, da je bled kot stena. Junak kakršen je strahu seveda ni priznal. Rekel je le: “saj to pa ni tako težko”. Seveda ni, le vedeti moraš, kako se zadeve lotiti. Ena takšnih je bila tudi “z vozičkom po stopnicah navzdol ob ograji”. Kako zdaj to? Hitro sem se spomnil Davida, ki je takrat še živel pri starših v Mariboru. Vse v redu in prav, dokler deluje dvigalo. Kaj pa takrat, ko je pokvarjeno, ti pa doma v osmem nadstropju? Če zadeve ne obvladaš, se kaj kmalu počutiš kot ptiček v kletki. A David je hudičevo dobro obvladal svoje delo in me naučil te “prostozidarske” skrivnosti. Hitro spoznaš, da ti premagovanje takšnih (nekoč morda nepredstavljivih) stvari, omogoča še večjo svobodo in krepi samozavest, saj se zaveš, da zate skoraj ni več ovir. Da lahko greš tudi tja kamor še pred kratkim niti pomisliti nisi upal.

Prav zato ali prav zaradi tega menim, da te spretnosti ne bi smele biti bojazen, temveč skorajda obveza vsakega paraplegika. Tako moškega, kot ženske. Zato bi tudi vsem ustanovam odgovornim za rehabilitacijo paraplegikov, od rehabilitacijskega centra, zdravilišč, ki vodijo obnovitvene rehabilitacije in seveda Zveze paraplegikov Slovenije predlagal, da kaj naredijo v tej smeri. Pred leti sem namreč gledal nek švedski film (naslova se žal ne spomnim) kjer so paraplegike v centru za rehabilitacijo učili vseh teh spretnosti. Kolikor se spomnim tudi kako se da brez tuje pomoči po stopnicah navzgor.

Sanje?

Zavedam se, da tega dela rehabilitacijski inštitut Soča verjetno ne bi mogel opravljati sam, bi pa morda v sodelovanju z Zvezo paraplegikov ustanovili kakšen center, kjer bi se vse to učili (pa še kaj drugega, npr. plesa). Verjamem, da bi to bilo dobrodošlo tudi za partnerje paraplegikov, ki velikokrat izgubijo živce zaradi naših nenehnih “malenkostnih” prošenj “kaj mi lahko prosim pomagaš, prineseš, daš, narediš, dvigneš…” In ko prideš iz Soče domov, se to zagotovo dogaja. Veliko parov, ki so se nekoč ljubili, imeli radi, sanjali in snovali družino ter skupno prihodnost, gre zaradi teh “malenkosti” narazen. Zaradi pomanjkanja samozavesti, zaradi jeze, ker to in to ne moreš narediti, zaradi…

Kolikor mi je poznano v Avstriji naj ne bi spustili paraplegika (tudi nekatere tetraplegike) domov, če ta ne premaga pot po mestu, ki mu jo je začrtal rehabilitacijski center. K temu se prišteva tudi dvig s tal na voziček. In tako se teh “zaradi” kar naenkrat zmanjša na minimum. Voila!

Zdaj pa paraplegiki-nje hitro vadit in trenirat, da boste lahko fantu, punci, možu, ženi, otrokom pokazali, kaj že znate in si “upate”. Pa čimmanj padcev vam želim.