Arhiv za Julij, 2008
Dokler živimo, se učimo

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

 limona.gif

Včasih se smejiš, pa nihče ne opazi tvojega nasmeha.
Včasih jočeš, pa nihče ne opazi tvojih solz.
Poskusi prdnit.

evilgiggle.gif

Zakonski mož je tisti možakar,
ki vam stoji ob strani v vseh težavah,
ki jih sploh ne bi imeli,
če se ne bi bili poročili z njim.

 sramise.gif

Saj meni ni problem hodit v službo,
samo mi gre pa na živce
čakati tistih 8 ur, da grem domov. 

transprst.gif

Šefi so kot oblaki.
Ko enkrat izginejo,
je dan prekrasen!

wav.gif

Vsak dan, ko vstanem,
pogledam seznam 50 najbogatejših ljudi v Sloveniji.
Če me ni na seznamu, grem na šiht. . . .
in tako je bilo tudi danes…

bigcry.gif

Pravijo, da če ženska ni nataknjena čez noč,
je pa čez dan.

cekam.gif

Ni pomembno, da se mi danes nič ne da,
važno je, da se mi nič ne vzame!

cheerleader.gif

Alkohol res ne reši problemov.
Toda, po drugi strani jih tudi mleko ne.

hailxin.gif 

Dokler se moj šef obnaša tako, kot da veliko zaslužim,
se bom jaz obnašal tako, kot bi veliko delal.

 020705a7uw.gif

Če se nekdo smeje, smej se!
Če nekdo poje, poj z njim!
Če nekdo pije, pij tudi ti!
Če nekdo dela….. Pusti ga, nor je!

kolo.gif

  • Share/Bookmark
Kdo se boji invalidov?

Hmm…, že 10 dni mirim svoje živčke, še bolj pa razum. Nekako mi ne gre v glavo, da sem postal del kolektivne krivde in posledično kazni enega človeka, ki v osnovi ni bil ničesar kriv. Krivi so bili oni, ki bi morali poskrbeti, da do neljubega dogodka ne bi prišlo. Vendar je najlažje nič narediti, po možnosti “pravično” in za svoj ranjen ego kaznovati grešnega kozla. Z njim pa vso ostalo “rogovje”, ki se bo prikazalo. Ne, v “toti hiši” se ne bo meketalo drugače, kot po naše. Rečeno – storjeno. Zdaj vsi meketamo onim pred nami točno v rit. Gre pa nekako tako:

 Daj stari malo se vmakni, kaj nea vidiš da nič nea vidim. Čuj, kaj si prdno? Mater, še zagifto nas boš. Kaj si te žr, da take pulfere spušaš? Da si nebi kiri čika vžgau. Smo kuj v ojgni. Niti spizdit nea mormo nikam. Ja pr pizdi, kam so nas te to dali. Oni je žogo v nogo dobo, te pa so mu mogli neki gnar dati, zaj smo pa te kuj fsi krivi. Čuj stari, kaj se te tebi zdi toto prau? Glej kaka baba je tam. Daj fsedi se dol no. Glej gol bo! Vsedi se dol idiot zagamani. Kaj bom celi cajt toto tvojo rit fsrano gleo. Nea morm več. Grem domu. Daj stari nea seri. Se te ni tak hudo. Pa še zastojn nas not spustijo. Toti zastojn si naj kuj v rit ftaknejo. Že ptičeki s Križmanom fkup čifkajo, kaj čifkajo, zaj že lajajo, da bi za nas vozeke mogo bit en posebni plac. Kaj te naj tukaj. Onega v rit gleam, pa voham kake sere. Mam svojih puno, nea rabim še njegovih. Scat tudi nea morm it, ker je fse neki doli v pizdi materni, te pa gor nem več prišo. Predn bom kirega našo, da me gor porine bo Maribor že drugo tekmo špilo. Pa še scat je začelo, tak da niti dol nea morm, ker se toti obroči na vozeki fejst drsijo ko so mokri. In si bom za toti “zastojn” bučo razbiu. Te jih bojo pa spet ene same lape, kak jih je invalid zajebo, ker jih je tožo. Kam nas bojo TE dali? Na Piramido, pa dalnoglede v roke, na stadion pa table “Pesom in invalidom vstop prepovedan”, ali kaj!?  Ki te jas živim!? Ti mi reči, je to Evropa. Smo se za to borili? Kaj me te zaj oni odzadi … Kaj je? Kaj me te rivleš? Kaj me nea viiš? Se te nisn jebeni palček Smuk! Si mi iz taške odzadi kaj vun fkrau? Pubec, roke ti poterem, če si mi kaj spizdo. Pazi, pazi, Pavlović daj…, daj…, podaj… DOL SE FSEDI HEPAN PRTIŠJENI, kaj si telebajsek… glej ga…fakera mi je pokazo. Joža, kamen mi prinesi, da mu ga v glavo fuknem. Nea morm več. Se te to ni fuzbal. Še enega gola nisn vio, te mi oni rit skozi kaže, ko da sn peder, pa me tisti od zadi porivle, spet ko da sn peder, zaradi totega tu bi marelo rabo… kaj je, kaj me že spet zijaš…scat me tiši, zaj pa se naj samo še vžge. Te pa smo vriti. Ja te pa bojo oni vidli kako napako so naredli, ko so nas sem gor dali. Ko nas bo skurlo ko male pišeke. Te bojo pa govorli, kak je blo za invalide poskrbleno. Ja, ko v Dahauvi. F peč z njimi. Kak me raspizdi ko f cajtngah tak lepo govorijo, pa rožice sadijo, nam pa razlagajo, kak je oni krif, ko jih je tožo in da zaj za našo varnost skrbijo. Kurc pa varnost. Na tribuni, če sploh pridem gor, me dajo čisto v ek. Vidim tak nič nea. Same riti. Če bi bla fsaj še kaka babja. Ja boš ja, kuj pozabi. Samo molim boga, da se nebo ki kaj vžgalo ali pa da se nebi kaj začelo dol podirati. Te bo panika, mi pa ko v mišolofki. O kakem stampedi ludekof pa niti nea mislim. Samo mi še to fali. Da me potancajo do smrti. Že kuj vidim naslou f cajtngah: Vmr s šuhom v lapah. Če pa že fse to preživim, me pa čaka še smrtna vožja s “Triglava”. Kaj pa te ti praviš? Kaj te jaz vem…

 Zgodbica je napol-resnična. Dogajanje je postavljeno na nogometni stadion v Mariboru. Glavni igralci so gledalci-invalidi na vozičkih. Režija pod vodstvom Uprave kluba. Zakaj je temu tako je opisano v zgodbici. Zakaj smo kaznovani vsi? Tega pa ne vem. Mogoče mi bodo znali razložiti člani Uprave NK Maribor, morda gospod poslovni direktor Bojan Ban, morda gospod predsednik Drago Cotar ali pa celo legenda slovenskega nogometa, sam gospod športni direktor Zlatko Zahovič. Morda! Na zadnje sva se prav lepo pozdravila na festivalu Lent.

 Pa hvala za… in na svidenje!

  • Share/Bookmark
Dan brez vozička

 Hmm…, včasih, ko se zberemo in nam že kaj »v jezik da moči« se s prijatelji/cami s katerimi delimo podobno usodo – voziček pogovarjamo, kako bi izkoristili dan, če bi nam kdo dal za en dan moči še v noge in nam rekel, da imamo ta dan pred seboj. Vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Toliko je tega, kar bi storil, da verjetno ne bi naredil skoraj nič. Zagotovo bi po dolgih 13-tih letih spet lulal “po moško”. Heh. Ob tem stavku sem se nasmejal sam sebi, ker mi je lulanje prvo butnilo v glavo. Vem, da je želja Jovite, s katero sva se spoznala že v Ljubljani v rehabilitacijskem centru, preplesati cel dan. Spet drugi, bi po dveh odšli v bife in si stoje privoščili pivo ob šanku. Vozili avto z nogami, skakali iz skal v morje, se podili s svojimi otroci… Vendar, če realno pomislim, bi bil ta dan samo v nadlogo. Hja, naj se sliši še tako neumno. Sicer upanje umira zadnje, vendar je danes, jutri in vse dneve do “morebitnega čudeža”, po vsej verjetnosti naravnega zakona pa do svoje smrti, potrebno živeti in preživeti na vozičku. Ne vegetirati, se smiliti sebi in drugim in bentiti nad svojo usodo. Ali se prepustiti kot odpadlo listje vetru, da ga brezvoljno nosi in odloži na mesto, kjer bo počasi a zagotovo zgnilo. Ne! Pogumno se postaviti usodi po robu ter polno, učinkovito, nabito, veselo in smelo zreti življenju naravnost v oči. To je izziv.

Čeprav je naslov bloga “Dan brez vozička”, v začetku vsega zgoraj napisanega nisem mislil omeniti. A ker je to del moje filozofije življenja z vozičkom, sem jo podelil z vami, bralci teh vrstic.

Dan brez vozička je pravzaprav prireditev, ki jo organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske pod taktirko Barbare Slaček. Namenjena je mladim in mladim po srcu. Prireditev. Da ne bi kdo pomislil na Barbaro. Ona je že oddana. Na prireditvi so predstavili in približali tudi  drugačne oblike premikanja. Zato smo se potapljali, vozili s posebnimi športnimi kolesi, leteli z balonom, se vozili z motorji štirikolesniki. In ostali živi. S pomembnim spoznanjem, da le nismo popolnoma “vezani” in “odrezani”, ter se z nasmehom na ustnicah lotili veselih, debelih čevapčičev, ki so nam še malo pred tem po naših nosovih igrali simfonijo čudovitih vonjav “meseka na žari”.

img_0024.JPG

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo…

 

img_0042.JPG

…nazaj še pridemo!

  • Share/Bookmark
Moja edina… pesem

Hmm…, spominjajoč se svojega dedka, mi vedno pridejo na misel njegove besede o verzih, ki so mu rojili po glavi. A vedno le v postelji, tik pred spancem. Čeprav ga je to po eni strani zelo jezilo, si jih ni nikoli zapisoval in mislim, da se jih drugi dan niti ni več kaj prida spomnil. Le to, da je bila “fajn” pesmica. Verjamem, da le bolj njemu, kot bi bila všeč ostalim. Pa vendar se nikoli ni “predal” in je v glavi “skladal in komponiral” še naprej. Včasih, ko je pogledal pregloboko v kozarec, so se mu besede vrnile v spomin, kar je razveseljevalo predvsem nas, otroke, ki smo se ob tem smejali kot “pokjeni piskri”. Pesmi so bile zelo domače. Tako…, bolj ljudske no. Čeprav so njemu privrele iz samega dna duše. In kot kaže sem nekje med potjo življenja to lastnost prevzel tudi jaz. Besede, besede, besede, pa nikjer nič zapisano. Vendar se zaradi tega ne sekiram preveč. No ja, tudi sam največkrat pozabim o čem govore, vem pa, da so mi v tistem trenutku bile všeč. Sem pa enkrat, na tih deževen dan, ko sem prejel sms sporočilo od prijatelja, eno vseeno zapisal. Kar tako, da jo bom nekoč “če bo Bog dau” pokazal svojim vnukom.

 

PRIJATELJ

Zamišljeno,
ob plešočem cigaretnem dimu
in sladkobnem vonju kave,
sedim sredi sobe sam.

 Pisk telefona,
sporočilo,
besede prijatelja.

 Kot izmišljene za te težke, temačne dni,
v galopu poženejo srce v radostno nostalgijo,
spomnijo dušo na človeka,
prijatelja.

Ki jo vedno razveseli,
s svojim glasom, prisotnostjo, objemom,
kot žejnega v puščavi napoji.

 Vedno, čeprav minilo sto let,
bo v mojih mislih,
zraven mene, kot vetra šepet,
spominjajoč na pretekle in bodoče dni.

Na pravo prijateljstvo,
katero ne zbledi in ne umre,
še z zadnjim dihom življenja ne.

  • Share/Bookmark
Sladko, slano, seksi

Hmm…, oziroma bolje mmm. Sladko, slano, povrhu pa še preklemano seksi. Genijalno in neverjetno preprosto. Strastno. Polno. S stilom.

Da ne bo pomote. Govorimo o solati. Kombinaciji sladkih fig, slanega pršuta in mlečne mocarele. S pikico na i – medeno polivko. Najprej se lotimo fig, ki jih križno zarežemo, toda ne do konca. Nato s palci in kazalci stisnemo spodnji del fige, da se izboči notranjost. S tem omogočimo, da se s polivko prepoji sama sredica fige (hmm, misli mi kar same bezljajo nekam drugam). Ko opravimo s stiskanjem spodnjega dela, fige zložimo na krožnik, jih prepletemo s pršutom (najbolje 1 rezina na figo), dodamo nekaj rezin mocarele, počez natrgamo malo zelene ali vijolične bazilike in vse skupaj pokapljamo z medeno polivko. Le to pripravimo tako, da v skledi stepemo oljčno olje, limonin sok, žlico dobrega medu, sol in sveže mlet trdilec, pardon, črn poper. Mlaskanje, cmokanje, grizljanje in predvsem uživanje se lahko prične. Ne bo odveč, če bo na voljo malce več kruha, da na koncu pomažete sokove. Namesto kruha lahko pomažete tudi s prstki in jih s poželjivostjo v očeh ponudite…

Ups, to je pa že druga zgodba.
Kakorkoli, s kruhom ali prstki, dober tek!

fige.jpg

  • Share/Bookmark
Kim

Hmm…, če kdaj, potem v primeru »Kim« lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…

Pred dvema letoma nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…

 nera.jpg
Nera

In ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…

Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: »ja, saj je moj kuža tudi takšen«, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: “Imam vas rada. Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Hvala, ker ste.” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.

bk.jpg
Kim

  • Share/Bookmark
Saj ni res? Pa je!

Hmm…, pa zapojmo eno po slovensko…

:-)

Zdaj šele vem, zakaj po Jugi, čisto vsi “muzičari” vedno ko igrajo kakšno slovensko, igrajo to pesem.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Pizdeki brez časti

Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, po novem tudi Črnogorci. Kaj bo našemu človečku šport. Naj raje pridkano dela in molči, da ne bo še kako drugače dobil po riti. V redu!

A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Jaz že ne! Zakaj? Zakaj naši »vroči« košarkarji ne premorejo srca in želje »ledeno hladnega« Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstva. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to vsaj v mojem srcu nikoli ne bodo postali. Vsa čast fantom, ki so se odzvali povabilu reprezentance.

Šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Roka kaj hitro zadrhti. A vsaj pokazali so, za koga jim bije srce. Tem, ki se povabilu niso odzvali in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog, bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki. Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma.

Je ponos in je predvsem ČAST!

102_0208.JPG

a067a3562e62dadc89629c317d615655

  • Share/Bookmark
Skafander in metulj

Hmm…, velikokrat je ljudi mogoče slišati, da so ujetniki svojega telesa. A kaj poreči na Jean Dominiqa Baubya, ki je to dobesedno postal. Še zdaj me spreletava srh po telesu, ko podoživljam scene iz filma Skafander in metulj, posnet po istoimenski knjigi in resničnih dogodkih tega možakarja, urednika francoske modne revije Elle. Življenje mu je bilo posuto z rožicami. Vse do njegovih 43-ih let. Potem – groza. Zbudil se je v bolnišnici. Zdravniki so mu povedali, da je preživel možgansko kap. A to še zdaleč ni bilo vse. Zaradi kapi je ostal v celoti paraliziran. Ne samo roke, noge, prsti. Tudi usta, jezik in vsaka mišica telesa. Sindrom zaklenjenosti. Zakaj? Ne znajo razložiti še danes. Ostala sta mu očesa in zdrav um. Vendar se veka desnega očesa ni zapirala in so se odločili, da ga zašijejo. Že misel, da vse vidiš, slišiš, razumeš in si prestrašen na smrt, vendar nikakor ne moreš dopovedati, da ne želiš da to naredijo, je grozljiva. Kot tudi filmska scena šivanja. A se možak ni predal. Odločil se je, da se ne bo smilil sam sebi in poskusil svojim otrokom s tem kar mu je ostalo dati to, česar mu ni uspelo kot popolnoma zdravemu človeku. Ob tem pa zapisati celotno zgodbo o doživljanju sveta z njegove strani. Psihološkega momenta ujetosti v svoje telo in namišljene zgodbe o namišljenih izletih. Narekoval je z levim očesom.

Nato kot sončni žarek, ki udari izza temnih oblakov, kanček upanja. Leto dni. Po jebenem letu mukotrpnih vaj, da bi mogoče lahko premikal vsaj usta in jezik so se ustnice nekoliko premaknile. Evforija v filmu, evforija v mojem srcu. Morda mu le uspe. Premiku ustnic sledi momljanje. V bistvu si je pel. Peli smo si vsi. Zaman. Možak, ki se je počutil kot ujet v Skafander, čeprav je bil v duši metulj, je samo deset dni po izidu svoje knjige, leto in štiri mesece po možganski kapi, umrl za posledicami pljučnice.
Poglejte ga!

 scaphandre-et-le-papillon-le.jpg
SKAFANDER IN METULJ
Scaphandre et le Papillon, Le
Država: Francija / ZDA
Leto izida: 2007
Trajanje: 112 min
Žanr: Biografski / Drama
Režija: Julian Schnabel
Igrajo: Mathieu Amalric, Emmanuelle Seigner, Marie-Josée Croze
IMDB opis: http://www.imdb.com/title/tt0401383/

  • Share/Bookmark
Viola do groba!

Hmm…, en klub, ena čast. Moto, ki se ga velika večina navijačev nogometnega kluba Maribor še kako drži. Ne samo, da sem ponosen na svoj Maribor. V srcu nosim tudi svoj klub, za katerega navijam odkar se zavedam svoje biti. Častno in glasno povem tudi, da se držim še drugega mota, ki velja kot svetinja med navijači: Viola do groba. In v takih trenutkih si ne morem kaj, da ne bi rekel kakšno proti vsem, ki danes tako vehementno pljuvajo in zaničujejo Viole. Pri tem ne mislim na neprestano grajanje teh nekaj prenapetih mandeljcov, ki samo iščejo priliko, da se nad kom ali čim znesejo. Ne! Mislim na ljudi, ki dihajo in živijo za naš klub. Kateri se kljub pomanjkanju denarja le temu odrekajo za ogled tekme in bodrenje svojih ljubljencev. Ki jim oko zažari, ko pogovor nanese na klub, ki ga z vsem spoštovanjem in ljubeznijo nosijo v srcu in duši. Do smrti.

Verjamem, da marsikdo v Sloveniji ne razume te pripadnosti nas Mariborčanov. Vendar ta ne nastane od danes na jutri. Potrebno jo je negovati, kot vinsko trto na hribčkih okoli totega našega lepega mesta, ki daje zaradi tega vrhunsko vino vseh sort in okusov. Katere vzgajanje in negovanje se prenaša iz roda v rod. Kot biti Viola in dihati za svoj klub. To so nas učili naši dedki, naši očetje, celo matere in to prenašamo na naše otroke, ki pri svojih treh letih poznajo že skoraj vse navijaške izraze s katerimi bodrijo klub. En klub – ena čast, Maribor – šampion, Viola do groba, Heja, heja Maribor… in pri tem goreče mahajo s šali in zastavami kot bi šlo za njihova življenja. Samo pravi navijač ve, kako zaigra tam v prsih, ko je stadion poln in v en glas  vzpodbuja svoj klub. Takrat smo Viole vsi. Marsikateri direktor ali lastnik kluba bi dal težke denarce za takšne navijače, kot jih ima Maribor. Joc Pečečnik, Zoran Jankovič, Bojan Šrot in še in še kar je teh slovenskih pomembnežev. A z denarjem se to ne da. Vsaj ne na daljši rok.

Čeprav bo nekdo rekel, da je to balkanski sindrom, se naj raje ozre po razviti Evropi. Kar se ostalih nogometnih klubov in navijačev v Sloveniji tiče, bi jaz rekel, da je to bolj slovensko-avstrijski sindrom. “Tuga od tuge.” Od časa do časa se v Ljubljani pohvalijo, kako poln stadion imajo, ko igra reprezentanca. A kaj, ko je takrat na stadionu le peščica Ljubljančanov. Ostalo so Štajerci, Prekmurci in Primorci. In potem si gospod Zavrl drzne reči, da v Mariboru reprezentanca ne bo igrala vsaj dokler je on predsednik NZS. Sram ga naj bo, kakor tudi vse novinarje, ki vse navijače Maribora mečejo v isti koš. Viola je moj ata, Viola je moj brat, Viola sem jaz, Viola je moja hčerka in Viola je Maribor s svojimi stotisoč in še nekaj dušami. In ne samo tistih nekaj deset vročekrvnežev, ki jih verjetno nogomet niti ne zanima, pač pa zgolj dejstvo, da se bodo nekje z nekom lepo sfajtali. Žal izrodki obstajajo povsod. Zato pa ostali toliko bolj, z dvignjeno glavo, iz dna srca lahko rečemo:

“En klub, ena čast – Viola do groba!!!”

 untitled-20.jpg
“Trda vzgoja Viole”
wav.gif

viole.jpg
Generacijski prikaz – ata-dedek, sinova in hčerka-vnukinja
(vsi v sredini)

  • Share/Bookmark
Was ist Kalb?

Hmm…, tako bolj ljubiteljsko se ukvarjam z raziskovanjem družinskih korenin. In prav to je botrovalo mnogim smešnim situacijam, ki sem jih ob tem doživel. Posebno zadnja je ena izmed bolj smešnih. Pred meseci sem na tri naslove v Nemčiji pisal in jih prosil za morebitne podatke o dedku moje boljše polovice, ki je med drugo svetovno vojno bil mobiliziran v nemško vojsko. Čeprav nisem preveč računal na odgovor, so mi iz Zveznega urada za grobove nemških vojakov padlih v vojnah poslali podatek, kdaj naj bi dedek umrl in kje naj bi bil pokopan. Skupno grobišče še za ostalih 3000 padlih nemških vojakov s tega področja se nahaja v češkem mestecu Valašské Meziřičí. Zato sem se odločil, da taščo vsaj enkrat peljem na grob očeta, ki ga nikoli v življenju ni videla in tudi bolj malo o njem vedela. In s tem se nisem želel tašči prikupiti. Me ima že od prej kar rada. Ja, tudi to se dogaja. Zraven sta šli še žena in hčerka. Slednja predvsem iz razloga, ker smo rekli, da se bomo nazaj grede ustavili na Dunaju v Praterju.

Ker 550 km v eno stran ni ravno mačji kašelj, smo se na pot temeljito pripravili. S seboj smo vzeli ogromno dobre volje, tašča pa še do vrha napolnjeno hladilno torbo in evre za po poti. Po šestih urah vožnje smo bili na cilju. In to dobesedno, saj se pokopališče nahaja prav na vhodu v mesto. Uradnica zaposlena na pokopališču nam je prijazno povedala vse kar smo želeli vedeti in mi celo pustila, da sem se do prostora, kjer so bili pokopani nemški vojaki in je bil malce v hribu, zapeljal z avtom. Prekopirala nam je tudi stran iz knjige, kjer je bilo zabeleženo, da je med pokopanimi tudi naš dedek. Prižgali smo še svečko in se odpravili na Dunaj.

Ker nisem točno vedel, kje naj sploh iščem Prater, sem se instinktivno odločil, da se bom držal smeri centra mesta. Po par prevoženih križiščih se zaustavim in naključnega mimoidočega vprašam: “Prater?” Možak pristopi in meni nič, tebi nič začne: “Prijatelju, samo pravo i nakon drugog semafora levo.” Kot kaže mi na obrazu piše, da prihajam iz nekdaj nam skupne države. Vendar je napotek bil natančen in kmalu smo zagledali Kolo. Par voženj, nakup spominkov in nato – lakota. Pred nami pa kot nalašč gostilna z ogromnimi kostanji in debelo senco. V ozadju nemški šlagerji dueta Spezi, z obvezno bundesliga frizuro. Plesočih, švicnih upokojenk pevec z kriglco v roki, ki je bolj govoril kot pel ni prav nič motil. Takrat urno pristopi debelušni, rdečelični, brkati natakar. Za pijačo smo se hitro zmenili, ustavilo se je pri “šniclih”. Dunajskih seveda. Bili smo v dilemi ali bi “švajn”, ali bi “puten” ali “kalb”. Prav slednji nam je delal težave in bil je najdražji. Sledilo je moje nedolžno vprašanje: “Schuldigung, was ist kalb?” Pa se je začel nekaj bildersko napihovati in sem mu pomagal: “mu?” “MUU”, je veselo odvrnil! Medtem je mojo hčerko popadel glasen krohot, jaz pa sem še enkrat potrdil: “aaaaa, mu!” Komaj je umaknil pete, smo bruhnili v smeh še vsi ostali.

Sveta preproščina je še enkrat dokazala, da ji ni para in da jezik ni takšna ovira kot si pogosto mislimo. Vsaj kar se “šniclov” tiče. Se pa sprašujem kako bi se obneslo, če bi si zaželel ocvrte lignje!?

101_0165.JPG
Skupno grobišče padlih nemških vojakov v  Valašskih Meziřičíh.

 103_0304.JPG
Kolo

102_0287.JPG
Debelušni, rdečelični, brkati natakar.

  • Share/Bookmark
Smrčoubijalec

Hmm…, mir, spokojnost, sonce, pesem škržatov in ptic. Duša je pomirjena, da o telesu sploh ne govorim. Popolna relaksacija. Popolnost dopusta ob morju. Popolnost, kot jo sanjaš vse leto doma. Hja, poskusil sem se  vživeti v občutke sosedov, ki so mi veselo mahali in me pozdravljali ob mojem prihodu v avtokamp. Zgoraj omenjenih občutkov sosedi ne bodo več doživeli in imeli.

Kajti v avtokamp sem prišel jaz. Jaz, smrčač. Neviden »živčni plin«. Svetovni prvak v smrčanju. Brez konkurence. Smrčim na hrbtu, boku in celo na trebuhu. Smrčim sede. Kjer zaspim…- S M R Č  I M. Vmes pa kar nekajkrat pozabim dihati. In potem še bolj intenzivno hlastam za zrakom ob čudnih zvokih, ki jih šele morajo odkriti in preštudirati. Vem, ker so mi povedali ti, ki so kdaj prespali v moji bližini. No ja, bolj prebedeli in definitivno prebledeli. Zona somraka. Nočna mora v Ulici brestov. Pokol z motorko a brez motorke. Samo z »žago«. Glavna vloga v tej grozljivki pripada meni. Nedolžni morilec tujega spanca, sanj in predvsem… živcev. Mater, počutim se kot Raid za komarje. Mrtev si še preden se obrneš in zbežiš.

evilgiggle.gif

Tako je to. Zjutraj so sosedje še bili polni sreče. Po mojem prvem popoldanskem počitku so že besno streljali s pogledi, zjutraj pa brezglavo pakirali in hiteli živčnognevni domov. Brez prijateljskega pozdrava so oddrveli in zbežali pred »smrčoubijalcem«. V času mojega kampiranja jih ni bilo več nazaj, čeprav vem, da bodo še sigurno prišli, saj so tam pustili kar nekaj stvari. Gril, kolesa, ležalnike… Kar lahko si jih predstavljam: tišina, mir, spokojnost, sonček, pesem škržatov in ptic. Pomirjeno telo. Pomirjeni živci. Popolna relaksacija. Popoln dopust. Popolnost doma. Ljubo doma, kdor ga ima.

 P.S.

Hmm… me zanima kaj bi naredili, če bi se slučajno kdaj preselil v njihovo sosesko, kot najbližji sosed?

curse.gif

  • Share/Bookmark
“Divjak” ali kako v boj z arhitektonskimi ovirami

YouTube slika preogleda

Hmm…

najprej bi se zahvalil za vse lepe besede in pohvale, ki sem jih bil deležen za kratki film “Wild Thing”. Bilo ni niti ene kritike, le ena ali dve bojazni v smislu “čestitam, super, vendar zdaj bodo ljudje mislili, da vsi, ki smo na vozičku lahko to počnemo”. A o tem nekoliko več v nadaljevanju. Vsi se še predobro zavedamo, da nas skoraj na vsakem prevoženem metru čaka kakšna ovira. Pa naj bo to pločnik, stopnica, strma klančina ali pa samo razpoka v asfaltu. In ravno zaradi tega sem nekako pomislil, da bi bilo dobro in potrebno pokazati malo manj spretnim ali (na žalost) novim paraplegikom, ki še ne obvladujejo vozička, kako se lahko da in, da se da marsikatero oviro premagati brez tuje pomoči. Le pokazati ti nekdo mora, nato je potrebno nekaj treninga in seveda nekaj malega tam doli v hlačah. Ni vse v moči. Veliko je v tehniki (moški bi zdaj dejali, glej ga, še en z malim). :wink:

Pred kratkim sem bil z prijateljem Lulijem (ki ima z vozičkom vred celih 40 kg in je živa antipromocija bilderja) v enem trgovskem centru v Vojvodini in sva si želela ogledati še zgornje nadstropje velecentra. Nikakor nisva našla dvigala. Bile pa so tekoče stopnice. Ko sem rekel Luliju naj mi sledi, me je samo nejeverno pogledal a rekel ni nobene. Šele na vrhu sem opazil, da je bled kot stena. Junak kakršen je strahu seveda ni priznal. :shock: Rekel je le: “saj to pa ni tako težko”. Seveda ni, le vedeti moraš, kako se zadeve lotiti. Ena takšnih je bila tudi “z vozičkom po stopnicah navzdol ob ograji”. :???: Kako zdaj to? Hitro sem se spomnil Davida, ki je takrat še živel pri starših v Mariboru. Vse v redu in prav, dokler deluje dvigalo. Kaj pa takrat, ko je pokvarjeno, ti pa doma v osmem nadstropju? Če zadeve ne obvladaš, se kaj kmalu počutiš kot ptiček v kletki. A David je hudičevo dobro obvladal svoje delo in me naučil te “prostozidarske” skrivnosti. Hitro spoznaš, da ti premagovanje takšnih (nekoč morda nepredstavljivih) stvari, omogoča še večjo svobodo in krepi samozavest, saj se zaveš, da zate skoraj ni več ovir. :grin: Da lahko greš tudi tja kamor še pred kratkim niti pomisliti nisi upal.

Prav zato ali prav zaradi tega menim, da te spretnosti ne bi smele biti bojazen, temveč skorajda obveza vsakega paraplegika. Tako moškega, kot ženske. Zato bi tudi vsem ustanovam odgovornim za rehabilitacijo paraplegikov, od rehabilitacijskega centra, zdravilišč, ki vodijo obnovitvene rehabilitacije in seveda Zveze paraplegikov Slovenije predlagal, da kaj naredijo v tej smeri. Pred leti sem namreč gledal nek švedski film (naslova se žal ne spomnim) kjer so paraplegike v centru za rehabilitacijo učili vseh teh spretnosti. Kolikor se spomnim tudi kako se da brez tuje pomoči po stopnicah navzgor.

Sanje?

Zavedam se, da tega dela rehabilitacijski inštitut Soča verjetno ne bi mogel opravljati sam, bi pa morda v sodelovanju z Zvezo paraplegikov ustanovili kakšen center, kjer bi se vse to učili (pa še kaj drugega, npr. plesa). Verjamem, da bi to bilo dobrodošlo tudi za partnerje paraplegikov, ki velikokrat izgubijo živce zaradi naših nenehnih “malenkostnih” prošenj “kaj mi lahko prosim pomagaš, prineseš, daš, narediš, dvigneš…” :mad: In ko prideš iz Soče domov, se to zagotovo dogaja. Veliko parov, ki so se nekoč ljubili, imeli radi, sanjali in snovali družino ter skupno prihodnost, gre zaradi teh “malenkosti” narazen. Zaradi pomanjkanja samozavesti, zaradi jeze, ker to in to ne moreš narediti, zaradi…

Kolikor mi je poznano v Avstriji naj ne bi spustili paraplegika (tudi nekatere tetraplegike) domov, če ta ne premaga pot po mestu, ki mu jo je začrtal rehabilitacijski center. K temu se prišteva tudi dvig s tal na voziček. In tako se teh “zaradi” kar naenkrat zmanjša na minimum. Voila!

Zdaj pa paraplegiki-nje hitro vadit in trenirat, da boste lahko fantu, punci, možu, ženi, otrokom pokazali, kaj že znate in si “upate”. :cool: Pa čimmanj padcev vam želim.

  • Share/Bookmark