Kao rani mraz – končno!

”Kao rani mraz” je zgodba, ki smo jo prepevali. Kot ”mladiči” na njen račun kakšnega spili. Tudi preveč. Posledično kakšen kozarec razbili – preveč. Je zgodba o hotenju. Željah. Ki se ne končajo vedno tako, kot želimo. Vrabec in golob sta dva različna ptiča. In vsi poznamo star pregovor, ki govori o njiju. Kaj je bolje? Je možno imeti oba? Na strehi? V roki? Ne vem. Zagotovo pa večina ljudi ne doživi svojih sanj. Ali pač? Ali so potem srečni? Verjetno vsak zase najde tisti pravi odgovor. Morda… če res s srcem pogleda globoko v svojo dušo. Kakorkoli. Življenje je kot kurja lojtra. Kratko, strmo in posrano. A kljub temu sestavljeno iz tistih lepih trenutkov, za katere si rečeš: splačalo se je! In teh trenutkov vam ne vzame nihče. So vaši. In nežno božajo globoke rane, ki jih življenje tako rado zadaja.

No, pa se malce posvetimo še Balaševiću. Đoletu. Panonskemu mornarju, katerega pesmi smo znali na pamet. Tudi, če nas je kdo prebudil v ‘’spodnjih gatah ob polnoči”… Voleo je lepu al’ sirotu, uz’o bi je, samo da je znao: voleš jednom u životu, sad bogatu il’ sirotu, to ne bira pamet nego srce… Ja, Vasa Ladački. Imenitna zgodba. Tako… tako jebeno resnična. In seveda ni bolj kompetentnega, da to zgodbo prenese na film kot ravno On. Đole. In jo je. V filmu Kao rani mraz.

Pravijo, da se najprej opazi odlična fotografija. In seveda Muuuzika. Z velikim M. Pa igralska zasedba z Mustafo Nadarevićem, Radetom Šerbedžijom, Zijahom Sokolovićem, Miro Banjac, Nikolo Đuričkom… In kot pravi sam Balašević: ”Vojvodina onakva kakva je… Plodna… Rodna… Različita… Vojvodina, uvek tako vredna… Čista… Uredna… Širom otvorena, kao kuća spremna za svatove… Sa muzikom sa sve četiri strane, i još malo pride, za svaki slučaj… Sva protkana akcentima, kao šareni panonski svadbeni peškiri… Vojvodina, divna, radoznala… izmešana… slojevita… Ajte, molim vas… Zar ne zaslužuje i da bude u najboljoj formi?” Jaz podpišem. In že zdaj nestrpno čakam na film, katerega premiera se bo zgodila 19. aprila v Novem Sadu in dan za tem v Beogradu. Hmm, upam, da bo kmalu tudi v Sloveniji. Do takrat pa: Džaba bilo konja vranih, po livadi razigranih, džaba bilo sata i salaša… Džaba bilo njiva plodnih, vinograda blagorodnih, džaba bilo karuca, čilaša… Kada nisam s onom koju volem…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Gobova pašteta

Sem zadnjič na mail dobil Gozdarsko kuharsko knjigo, kjer je ogromno receptov za pripravo jedi iz sestavin, zraslih v gozdu. Čeprav sam ne kuham (je moja žena prava mojstrica) se kdaj pa kdaj tudi sam odločim kaj narediti. Včasih je svojega partnerja potrebno malo presenetiti in pocartati. Je pa res, da velikokrat kuhava skupaj. Jaz režem, lupim, sekljam, se jočem ob čebuli in kdaj kaj na skrivaj pojem, ona pa vse to “fkup” nameče, da jako diši po naši kuhinji. Še kužika začne delati prevale, ker upa, da bo kaj vstran dobila. O tem, kako je dobro pa sploh nima smisla izgubljati besed.

S hčerko velikokrat kar ploskava od veselja in verjamem, da naju je prav lepo gledati, ko vsa navdušena in s takim… takim, ma s takim veseljem, radostjo in užitkom ”pospravljava” vso pripravljeno jed. Kot Jamie Oliver z neko posebno mešanico strasti kuha, tako midva (pa tudi moja frojlan ni izjema) strastno uživava v trenutkih hranjenja. No, pa da se vrnem na knjigo. Fajn recepti. Zdijo se okusni. Pa še preprosti, da kar kličejo po izdelavi. In med mnogimi je tudi recept za pripravo gobove paštete. Saj vem, da v pašteto mečejo marsikaj in da je skoraj bolje ne vedeti, kaj. A izgleda, da imam rad prav tisto “marsikaj”. Hudič, ko je pa dobro. Nič. Gobova pašteta.

Za 10 oseb potrebujemo 50 % gob (500 – 700 g), 30 % piščančjega mesa (1 hrbet, 2 bedri, lahko tudi do 300 g piščančjih jeter), 20 % čebule (2 – 3 veliki čebuli), 50 – 100 g pečene slanine ali slanine hamburger, 1 žlico sladke rdeče paprike, 3 stroke sesekljanega česna, 1 žlico gorčice, 1 žlico majoneze, poper, sol, 1 žlico začinke, timijan in majaron.

Že sliši se dobro in priznam, da mi sline kar same poplesujejo v ustih in dražijo jezične okušalne brbončice, kar povzroča še večji naval sline. Ups, skoraj so pobegnile iz ustne votline. Bo potrebna močna koncentracija, da se to ne zgodi. Ja, hrana je definitivno moja večjih slabosti. Zelo, zelo težko (če sploh) se ji upiram. Dobro, gremo na pripravo.

Gobe očistimo, operemo in narežemo na lističe. Čebulo na drobno sesekljamo in jo na olju pražimo toliko časa, da postekleni in porumeni. Dodamo narezano slanino in malo popražimo. Dodamo gobe in popražimo, da izpari sok. Na koncu praženja dodamo papriko, česen, timijan, sol, začinko, majaron in poper. Zmes dobro remešamo in ohladimo. Meso skuhamo do mehkega. Skuhamo tudi piščančja jetra, a jih ne smemo soliti. Ohlajeno meso razkoščičimo in narežemo na manjše kose. Dodamo žlico gorčice in majoneze in zmešamo. Obe masi stresemo skupaj, dobro premešamo in z električnim mešalnikom zelo na drobno sesekljamo. Maso ohladimo in po potrebi dodatno začinimo. Voila. Ponudimo, pač po želji in si privoščimo trenutek blaženosti. Blaženosti pregrešnih okusov, ki se mešajo v naših ustih in blaženosti zadovoljstva, ker nam je uspelo.

Uživajte.

P.S.

Kot “mladič” sem imel najraje Gavrilovićevo jetrno :)

Huh, še posebej je “sedla” na morju, namazana na sveži kruh, ki ga je ata malo pred tem prinesel iz trgovine. Zraven pa še narezan in posoljen paradižnik. Mljask.

  • Share/Bookmark
Partizani so ponovno v modi

Kot kaže so filmi z partizani ponovno v modi. Vendar ne mislim tu na novodobne filme, kot je pred kratkim posnet in predvajan kratki film Žige Virca, Trst je naš. A tudi tega so ljudje sprejeli z veliko mero simpatij. In verjetno z veliko dozo nostalgije. Prav nasprotno, kot naši ”junaški” sosedi Italijani, za katere se tako ve, da se že ob najmanjšem poku razbežijo ko prestrašeni zajci po zorani njivi.

Predvsem imam v mislih partizanske ”kavbojke” kot so Kozara, Sutjeska, nepozabni Valter in zgodovinska Bitka na Neretvi. Prav slednji trije so bili prikazani v ciklusu partizanskih ali bolje rečeno antifašističnih filmov, katere so ob torkih zvečer predvajali na hrvaški nacionalki. In glej ga zlomka. Po gledanosti je Bitka na Neretvi potokla celo gledanost najvažnejše postranske stvari na svetu – nogomet. Tekmo Lige prvakov med Juventusom in Bayernom si je takrat na Nova TV ogledalo 10,6 procenta gledalcev. Neretvo na HRT – 33 procentov. Ali drugače povedano vsak tretji Hrvat.

Pa tudi jaz. Partizanske filme sem vedno imel rad. Konec koncev so bile to naše, jugoslovanske kavbojke. Ker pač razen Vinetoua in Old Shatterhanda, ki sta se skrivala, pretepala nepridiprave in reševala nemočno indijansko rajo okrog Plitvic drugih indijancev in kavbojcev nismo imeli, so si filmarji izmislili drug način akcije. Ki je narodu na tem področju bolj pisan na kožo. V obliki hudobcev so se znašli Švabi, pa makaronarji in petokolonaši, katere so brez problemov in v naše skupno veselje mikastili tako Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Bert Sotlar, Pavle Vuisić, pa seveda tudi nepozabni Richard Burton. Vsi smo iz vsega grla združno kričali – Na juriiiiš, medtem, ko je Yul Brynner ”dvignil” še kakšen most. In bil neposreden ”krivec” za stavek, ki je z Boškotom odkorakal v hladno Neretvo in anale YU kinematografije – preko vode do slobode.

Počasi a vztrajno so odkorakali tudi filmi s partizansko tematiko. Pa vendar. Kot izgleda jih ljudje še vedno niso pozabili. Še več. Z veseljem si jih radi ogledajo še danes. Zakaj? To pa je verjetno vprašanje za kakšno drugo temo.

Bitka na Neretvi - filmski plakat

Bitka na Neretvi – filmski plakat

  • Share/Bookmark
Kjer Drava ljubi nebo

Ni bil prvi koncert, verjetno tudi zadnji ne. A se ne spomnim, da bi na katerem začutil toliko čarobnosti. Toliko ekscentrično nerodne iskrenosti. Stanje, ko ti je prijetno, da je človek takšen kot je. Pa čeprav na prvi pogled brez repa in glave. Ko se ti zdi, da sam ne ve točno kaj bi rad povedal. In z preskakovanjem besed, stavkov, misli, deluje tako šarmantno pozitivno, da ti postane vseeno, če sploh kaj bo povedal. In potem se zaveš, da so vse te raztrgane besede pravzaprav že dobile svoj smisel. Svoj Jazz. Svoj ritem, ki te odpelje. Ponese. Zraven nežno boža. In se dobesedno ljubi s teboj. Ne moreš mu uiti. Ne želiš mu uiti. Telo se smeji. Pleše. Nesramno uživa v ritmih in besedah. Dela silhuete, ki jih nisi navajen. Sledi glasbi. Sledi glasu, s katerim se lastnik igra in dela z njim “glih kaj če”. Glasu, ki riše nasmeh na ustnice. Glasu za katerega sta dovolj dve besedi – Josipa Lisac. Bravo, bravo, bravo. Čudovito. Čarobno. Hvala Lentu, hvala vremenu. Upam, da se še srečamo. In da si s pomočjo božanskega glasu ekscentrično magične gospe znova privoščimo čarobne trenutke brezčasnosti.

Josipa Lisac - Lent

  • Share/Bookmark
Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost

23. maja 2009 je v reviji Žurnal bil med ostalimi tudi sestavek »Invalidom« je odklenkalo. Govori o tem, da so z letošnjim 1.majem stare invalidske karte oz. izkaznice, katere so si ljudje preprosto kopirali ali izdelali in ki so invalidom omogočale parkiranje na prostoru za invalide, zamenjale nove, opremljene z fotografijo upravičenca in številko odločbe. In še dodali, da redarji in policisti že dosledno kaznujejo kršitelje. Kar se mene tiče super in čudovito, saj se je že premnogokrat zgodilo, da sem po več ur čakal na voznika, ki je kljub oznakam parkiral avto preblizu mojega in mi na ta način onemogočil, da sploh pridem v avto, kaj šele, da vanj zložim voziček. O tistih, ki so takšen parkirni prostor koristili »samo za trenutek« pa tako nima smisla izgubljati besed. Včasih se mi kar smeji, ko opazujem ljudi v vrstah, ko morajo počakati kakšno minuto več, ali jih »bognedaj« celo kakšen brezobzirnež prehiti. Najraje bi se stepli, če še ne kaj hujšega. In če to navežem na tisto, da sem sam voznike čakal že po več ur, potem je lahko razumljivo, da sem v sebi včasih že dobesedno kipel. Pripravljal besede s katerimi bom »zbombardiral« nesramneža. A ko se je ta pojavil, je na hitro oddrdral »se opravičujem«, se z nenavadno naglico usedel v avto in kot Schumacher zdrvel proč od  moje pripravljene »jezikove župe«. Me je včasih imelo, da bi razen besed kaj vrgel za njim a nisem ničesar imel pri roki. A nič bat tisti ki grešite. Bil je le trenutni preblisk, ki se je že v naslednjem trenutku razpočil kot milni mehurček. Sem človek, ki se hitro ohladi.
Sreča vaša Tongue out .

Da so zakon (vsaj navidezno) vzeli resno tudi v Mestni občini Maribor in začeli z (ne)uspešnimi akcijami proti divjemu parkiranju, je sporočal še drugi brezplačni tednik – Dobro jutro. Varnostni sosvet MO Maribor je namreč začel z akcijo »Vzeli ste mi parkirno mesto – vzemite še mojo invalidnost«. Spet super in za zaploskat. A se mi zdi, da ne eno in ne drugo pri odpravljanju teh težav ne bo pomagalo. Pomanjkanje kulture in vzgoje je pri našem narodu preveliko, da bi se to zgodilo čez noč. In še nekaj. Ko so mariborskega podžupana Roka Pečeta vprašali zakaj nekaterih prekrškarjev še vedno ne kaznujejo, je odgovoril, da zaradi premajhnega števila mestnih redarjev. Ok, v redu. Vendar kaj, ko se omenjenega zakona velikokrat ne držijo prav tisti, ki bi zakon morali najbolj spoštovati, ga čuvati in izvajati. Za primer zgoraj napisanemu sem fotografiral avto parkiran na parkirnem prostoru za invalide, ki je imel na steklu namesto invalidske izkaznice oznako »International Police Association«. Lastnik bi moral biti zgled. A kot kaže zakoni zanj ne veljajo. Ne, ti so le za navadno rajo. Upam samo, da je to le trenutna slabost lastnika. In upam, da se v prihodnosti ne bo potrebno »boriti« za parkirne prostore namenjene invalidom še z tistimi, ki bi nas morali ščititi. Me pa vseeno zanima ali bi mu kdo od stanovskih kolegov upal napisati listek s kaznijo. Vendar saj vrana vrani ne izkljuje oči…mar ne?

01

02

03 04

05

  • Share/Bookmark
Padec

Je že tako, da so sestavni del življenja tudi padci. Tisti prvi obloženi – s plenico na riti, potem pa pridejo že kakšni bolj grdi, grobi, nevarni in hvala bogu tudi smešni in nežni. Slednji predvsem, če “padeš” na kakšno deklino (ali deklina na tebe). Skupno vsem padcem je, da se iz njih kaj naučimo. Da nas utrdijo in nam pokažejo meje. Nam svetujejo kaj smemo in česa naj se raje ne lotimo več. In predvsem pokažejo kako v življenju naprej. Žal se nekateri hoteli ali ne končajo tudi tragično.

Marsikateri padec nam postavi življenje na glavo. Enega takšnih  je pred dvema dnevoma doživel moj tast. Kljub svoji starosti in izkušnjam. Kljub neštetim padcem, ki so ga že dohiteli v življenju. A ta bi lahko njegovo življenje tudi končal. Padel je s češnje! Kot Tarzan, ki mu je nenadoma zmanjkalo liane. Medtem, ko je s telesom paral zrak, so veje parale njegovo telo. Najbolj nevaren je bil kot zmeraj – pristanek. Delno na noge, predvsem pa na tazadnjo, ki je z vso silo ”poljubila” lepo pokošeno travico. Šok in adrenalin. Prav slednji nas v takšnih situacijah lahko reši ali pa naredi še dodatno škodo. Poganja telo, čeprav je ranjeno. In vodi do nepremišljenih dejanj, ki se jih velikokrat niti sami ne zavemo.

Zato se je moj tast lepo pobral, čeprav ga je bolelo kot hudič, se skobacal v kad in se stuširal. Pa za na vrh še lepo oblekel, ker v navadnih oblačilih se v bolnico pač ne gre. In poprosil soseda, da ga pelje. Ker je bila v mestu gneča (kdaj pa ni?), ga je sosed lepo odložil kar na Ljubljanski cesti (približno 500 m od bolnice). Pot je bila peklensko trnova. A kaj bi to. Adrenalin je bil še vedno tu in delal 100 na uro. Sledi sprejem in prijava poškodbe. Čakanje na doktorja. Ura trpljenja in končno rentgen. Možje v belem v zrak. Nejeverni pogledi tastu niso povedali nič. So pa besede sprejemnega doktorja, ki je rekel: “Nisem še doživel, da pride kdo v bolnico peš, kljub frakturi 12 prsnega vretenca”. Torej dobesedno čudež , da je tast sploh še kaj čutil, kaj šele hodil. Tega dejstva se sam ni zavedal. Še ne. Kajti, ko sem po klicu objokane žene odbrzel v bolnišnico, mi je dejal, da najprej sploh ni  mislil iti a ga je vseeno malce preveč bolelo. Da naj mu dajo kakšne tablete pa bo lepo šel domov saj morata z mamo “črešne fkup nardit”. Ajme meni. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali se naj spozabim in mu “eno tako prilimam, da mu bo spaje pridišalo”. “Jebale vas črešne. Kaj ste sploh kako pojedli?” ”Ja, eno pa sem.” In sem spet prasnil v smeh. Tast je na hece. Zmeraj bil. Ampak…

Najtežjo odločitev je šele moral sprejeti. Operacijo hrbtenice. Huh, sam sem na vozičku. Sam imam poškodovano prav to 12. prsno vretence. In vem, kakšne so lahko posledice. A doktorji druge rešitve niso videli. Če ga dajo v mavec bo lahko samo slabše. So rekli, da gre za rutinsko operacijo. No, takrat  so me nasmejali še oni. Vendar je na koncu vse resnično izgledalo rutinsko. Operacija uspela, bolnik…

Še bo hodil. In še nabiral češnje. Vendar le tiste do katerih bo segel s tal.  Ker je bila ta, zadnja lekcija vendarle malce huda.

  • Share/Bookmark
Sprejemanje

Zadnja leta se miselnost o invalidih in njihovo sprejemanje v družbo precej izboljšuje, čeprav je še daleč od idealnega. Res pa je, da se večkrat vprašam ali nismo za dokončen in popoln sprejem morda delno krivi tudi sami. Jah, sprejeti invalidnost ni od muh. Še posebej, če se z invalidnostjo ne rodiš. Če invalid postaneš zaradi nesreče ali bolezni. In to po tem, ko že okusiš radosti “zdravega” človeka. A če hočeš dalje živeti, moraš invalidnost sprejeti. Se potruditi in boriti za svoj lepši jutri. Vsekakor je veliko lažje, če ti ob tem stojijo tvoji bližnji. Sorodniki, prijatelji. Tudi sodelavci, če imaš to srečo, da obdržiš svoje delovno mesto. Ravno v času moje “borbe za lepši jutri” je velikokrat prihajalo do trenutkov, ko sem se spraševal, kdo koga ne sprejema. Ali “zdravi” ljudje mene ali jaz njih. Mnogokrat sem se zalotil, da jih nočem v svoji bližini. Da želim biti sam. Se umakniti pogledom. Šepetanjem. Predvsem pa pomilovanju. Ki mi je že od vsega trenutka šlo tako na živce, da bi lahko pregriznil vratno žilo vsakemu za katerega se mi je že samo dozdevalo, da me na kakršen koli način pomiluje. In sem postajal ciničen. Sarkastičen. Tudi žaljiv. Takšnega se nisem poznal. Na trenutke sem bil jezen celo na sebe. Kot tropski vihar je ta jeza rušila vse v meni. Dobro in zlo sta prekrižala svoje meče. Divji boj se je razplamtel v čudne skrajnosti. Ne, tako to ne bi šlo dalje. Kričal sem po sebi. Po veseljaku. Družabnem človeku s smislom za humor. In kot v nekem pocukranem hollywoodskem filmu je rešitev prišla kot strela z jasnega. Pravzaprav besede. Zlate besede moje žene. Preproste besede, ki so ves čas bile “tu”. Le slišal jih nisem. Ali pa jih morda nisem hotel slišati. Ker še ni bil “čas”. Besede moje zveste spremljevalke. V dobrem in slabem. In po tem hudem… peklenskem boju, sem spoznal, da mora biti sprejemanje obojestransko. Kot je to v življenju. Pozdravi z nasmeškom in pozdrav z nasmeškom ti bo vrnjen. Bodi prijazen in prijaznost te bo pobožala po telesu. Bodi odkrit in ljudje se bodo odkrili tudi tebi. In sem spoznal, da biti invalid ni nič drugače kot biti “zdrav”. Kajti vsi smo le ljudje. Z vsemi lepimi, težkimi in hudimi trenutki v svojem življenju. Le da pri nas invalidih nekatere stvari trajajo malce dlje. Heh. O tem pa kdaj drugič…

P.S.
Aja, besede: “Bodi to kar si. Bodi ti”. Ja vem, nič kaj vzvišenega. A pri meni “hudičevobožansko” rešilne. In to šteje vse.

Sprejemanje

Prikaz, kako lahko poteka sprejemanje in dajanje Tongue out .

  • Share/Bookmark
Moje najljubše…

Ni še dolgo tega, kar sem bral članek o bananah in si pri sebi naredil lestvico meni najljubšega sadja. Prvo mesto so prepričljivo zasedle jagode. Sledile so banane, pa češnje, borovnice in marelice. Mojih najljubših pet, čeprav se z veseljem posladkam tudi z ostalim sadjem. Grozdje (tega sem včasih v velikih količinah tudi po grlu zlil), pa slive (tudi njih sem v tekočem stanju rad vrgel na zobek), pomaranče, smokve (ki so za las zgrešile prvo peterko). In breskve. A petek – dan za metek je bil idealen za… jagode.

Jagode

Jagode – No.1

No, malce sem imel sreče, saj jih je nabral in prinesel moj ata. Iz jagodne dežele. 2 EUR za kilo. Morda komu čudno, morda smešno toda meni najljubše so “zmučkane”. Malce sladkane. Z dodatkom sladoleda. Požrtija se je pričela. Zunaj sodni dan. Lije kot iz škafa. V varnem zavetju hiške opazujem to divjo igro narave in se sladkam z “rubini”.

Nevihta

Lije kot iz škafa

Kaj č’mo. Bil sem lačen. Lačen jagod. In naredil sem si pojedino. Zdi se, da je zaradi mojega, prav nesramnega uživanja “oni zgoraj” popolnoma ponorel. Bliskal in grmel, kot štirje jezdeci apokalipse. Z navihanim nasmeškom in pogledom izpod obrvi sem dejal: Sorry stari, tote so moje.

Jagode in sladoled

Moje, moje, moje…

Okušalne brbončice so med tem pohotno poplesavale in v ritmu lambade v svoj objem privabljale novo zvrhano žlico sladke opojnosti. In glej ga zlomka. Pri zadnji žlici je svoj bes umiril tudi gospod nad nami. Aleluja.

Jaz

Jagoda z jagodo :P

  • Share/Bookmark
Bolj star, bolj nor

Drugih besed ne najdem. A kakor zdaj izgleda, bo ta norost še kar nekaj časa moja zvesta spremljevalka. Vsaj dokler bo srce poskočno. In bo telo to potrebovalo. Kot narkoman svoj “šus”. Ja, žoga je moja droga. Zagotovo! Kako drugače razložiti vstajanje ob štirih zjutraj. Večurno vožnjo s kombijem kar na svojem vozičku. Kjer je vsako zaviranje in vsak ovinek pustolovščina vredna samega gospoda Indiane Jonesa. In nato sledita dve tekmi. Težki. Napeti. Prepolni emocij. V soparni dvorani, kjer se spotiš že, če se malo bolj prešerno nasmejiš.

V takšnih trenutkih se zavem, kako rad imam ta šport. Navzlic ljudem, ki mi velikokrat nesramno trgajo dušo s svojo prekleto hinavščino in zlobo. V takšnih trenutkih se zadovoljno nasmejim. In si čestitam za to norost.

Jaz in Urban

Jaz in Urban, naš novi soigralec, ter moj najnovejši in najmlajši prijatelj.

  • Share/Bookmark
Jaz sem pa Cigan baron

Živel 8. april, moj dan. Malce zafrkavam. A če je soditi po duši, bi prijatelji rekli – garant. No, da odženem nejeverno vprašujoče poglede in začudene obraze, ki nakazujejo vprašanje: “So tvoji koleščki na mestu?”, naj povem, da je danes svetovni dan Romov. OK, izraz Romi je resda uraden naziv za enega najbolj diskriminiranih narodov v Evropi. Toda meni je naziv Cigani ljubši. Kot neka nostalgija njihovega do nedavnega nomadskega življenja, strasti in temperamenta, iznajdljivosti, norčavosti, glasbe in seveda patetike ob žalostnih trenutkih. In teh trenutkov v njihovi zgodovini ni bilo malo. Še vedno so. Ne, ne, ni moj namen, da bi moraliziral. Modroval o medsebojnem odnosu ljudi, narodov, ver. Le delček (morda neznane) zgodovine naroda, ki je že stoletja žrtev predsodkov in represije bi rad podelil z vami. Vsaj danes. Na “naš” dan.

A najprej naj razčistimo še nekaj. Med mojimi večjimi glasbenimi idoli sta tudi Esma Redžepova in žal že pokojni Šaban Bajramović. Velikana ciganske glasbe. Kraljica in Kralj. In Kralj je nekoč na zastavljeno vprašanje “ali Rom ali Cigan” odgovoril “jaz sem Cigan in prepevam ciganske pesmi”. Torej – Cigani. Razčiščeno. Vsaj z moje strani. In Šabanove tudi. Pa začnimo.

V 15. in 16. stoletju za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kaj kmalu so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A izgleda, da se je nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju “proticiganskih” zakonov.

Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. Posledično se je s sprejetjem zakona razvil en najpopularnejših športov tistega časa – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem zgoraj naštetim spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”.

Ja, ja, je že tako. Ko si enkrat “in” ne prideš zlahka “out”. In saga se nadaljuje tudi z Marijo Terezijo. Nič govorjenja “po domače”, nič prekupčevanja konjev, nič poročanja med seboj in nič vzgoje svojih otrok. Le te odvzeti in dati meščanom in kmetom, da se pri njih učijo obrti in kmečkih del.

A “najlepše” jih šele čaka. 20.stoletje. Švica. Leto 1926. Fundacija Pro Juventute ciganskim staršem na silo jemlje otroke in jih daje v posvojitev. Biznis vse do leta 1973. Švica se za to dejanje sicer opraviči a šele leta 1980, ko za ta “posel” izve javnost. Kdo bi si mislil? Švica? Pa tako lepo jo je videti na slikah.

Nacistična Nemčija. Cigani brez dokumentov nikamor. Pa tudi z njimi ne. Ne v javne parke. Ne v sanitarije. Ne v bazene in toplice. Hitler pa jih še sterilizira. In počasi “rihta prenočišča” v Dachauvu. Ko leta 1938 Himmler omeni dokončno rešitev ciganskega vprašanja se človeku kar milo stori ob misli, da jim je končno posijalo sonce.  A misel je eno, dokončna rešitev pa je umorila najmanj pol milijona Ciganov. Leta 1944 v Auschwitzu 4000 v eni sami noči. Nacistična taborišča je preživelo 5000 srečnih Ciganov, katerim so kaj hitro zbrisali nasmeh z ustnic. Za njih nobene odškodnine. Mar jim nič ne pomeni, da so šli domov skozi vrata taborišč in ne skozi dimnik!?

V naslednjih letih jim “perejo možgane” še Čehoslovaki, ki leta 1972 uvedejo program sterilizacije Ciganov!? Pa  Bolgari, Angleži, ki leta 1994 sprejmejo zakon o prepovedanih karavanskih naseljih, zaradi česar brez strehe nad glavo ostane 5000 Ciganov, nato še malo Slovaki, ki so jih skoraj strpali v “rezervate za neprilagojene”. In Danci. Tudi naši severni sosedje Avstrijci, ki jih obmetavajo kar z bombami (Franz Fuchs, član fiktivne osvobodilne armade, je z bombo ubil štiri Cigane), Francozi in Romuni, pa Albanci, ki Cigane obtožijo kolaboracije s Srbi, jih preženejo in se vselijo v njihove hiše…

In Slovenci? Po anketi iz leta 2000 so Cigani poleg narkomanov, pijancev, homoseksualcev in političnih skrajnežev najmanj zaželena kategorija ljudi, ki bi jih kleni Slovenci želeli imeti za sosede. Čeprav se po drugi strani radi pohvalimo z Natašo Brajdič, prvo policistko ciganskega rodu v Evropi. Tu bom prenehal. Ker ni moj namen, da bi moraliziral.

Stoletja zatiranja in preganjanja so razlog, da Cigani velikokrat prikrijejo svojo kri. Zato me je presenetilo dejstvo, da so ciganskega rodu tako Rita Hayworth kot Bob Hoskins, Yul Brinner, Charlie Chaplin in nenazadnje tudi pionir džeza, kitarist Django Reinhardt. Za našega Ota Pestnerja pa je ta podatek verjetno znan vsem.

P.S. prvič

Enkrat sem o Ciganih že nekaj napisal. Predvsem moje dojemanje njihove glasbe in kako se mi ob njej dvigujejo… Za ostale podrobnosti s tega bloga ——–> tukaj :) )

P.S. drugič

Cigani lete u nebo…………………sa Lufthansom !!!
I oni lete, i lete,……………..dok ne padnu !!!! I onda kaže pilot:
U pičku materinu, ko nam je ukrao motore !!!!!!!!!!!!!

  • Share/Bookmark
Če se po jutru dan pozna

Če se po jutru dan pozna, sem jaz jutranje znake očitno nekje spregledal. Hmm, morda je krivo to, da se je moj petkov dan končal šele v soboto. Zjutraj. Nekje ob treh. Kar sploh ni bilo dobro, saj sem ob devetih začel biti prvo tekmo playoffa košarke na vozičkih v Laškem. Bi se pa ob tej priložnosti zahvalil prijatelju Davidu za  vztrajno klicanje. Sem bil na dobri poti, da vso zadevo popolnoma spokojno prespim. Brez slabe vesti, ki je prav tako kot jaz na ves glas smrčala. Rezultate bom raje zamolčal, vsa stvar pa se je končala nekje ob štirih popoldne. Ravno dovolj, da sem opravil “dve kitici” globoke meditacije v domači postelji. Ki je roko na srce  pasala kot ata na mamo.

Svež in z novimi močmi ter opremljen z vsemi potrebnimi navijaškimi rekviziti (beri šal, zastava in dobra volja), sem se počasi odpravil proti mariborskemu svetemu hramu – Ljudskemu vrtu. Slovenija se je podajala v boj za prepotrebne točke z nekdanjim težkašem nogometne igre. Ki pa je zadnja leta postal bolj “postan prdec”, kot pa nevarna zver, ki požira vse pred seboj.

In šlo je res počasi. Malce povečan promet v centru Maribora = nočna mora v Ulici brestov. Še dobro, da sem šel “na pot” debelo uro pred pričetkom tekme. Jeza je že močno trkala na vrata in za trenutek so se mi Čeheci prav zasmilili. Sem bil prepričan, da jih ravnokar pošilja v PM vsaj tisoč šoferjev. Presenetljivo hitro, ter seveda s kančkom iznajdljivosti, sem našel parkirni prostor, poklical brata in ateja, s katerima tvorimo super navijaško trojko in se, spet počasi, odpravil pred vrata mariborske svetinje.

jaz - navijač

Naenkrat mi je na ustnicah zaplesal nasmešek in oči so se zarosile. Če rečem, da zaradi tega kar je ležalo tam na sredi ceste, si boste gotovo mislili: “Ta pa resnično premalo spi. Ležalo…kaj? V tem vrvežu? Naga baba, prebutani Čehi, polna gajba Laškega? Kaj?” No, nič kaj takega…. Le 50 EUR mimo katerih so ljudje hodili kot Mujo v tistem vicu o Nemčiji in denarju na cesti, ki ga je potrebno le pobrati. In ko je naletel na 10 mark, ki so ležale na tleh, se je odločil, da prvi dan že ne bo delal. Jaz, kot priden Slovenec, sem se tej Mujotovi skušnjavi uprl. In kot še bolj priden Štajerc raje hitro poiskal – prvi šank. Vse ostalo je zgodovina in s tistim o jutru, po katerem se dan pozna me tudi več ne bodo “fojtrali”.

Češka - navijači

P.S.

Čehi se lahko zahvalijo samo teti Fortuni, da jih “podalpski palčki” niso naučili kozjih molitvic.
Slovenija gre naprej!

Češka - navijači

  • Share/Bookmark
Bolt

“Otrok v meni” še vedno rad gleda risanke. Ne samo, da jih gleda, prav uživa v njih. Prejšnji teden sem si eno “privoščil”. Premierno. Na velikem platnu. V 3D tehniki. Sinhronizirano. Užival, kot že dolgo ne ob kakšnem filmu, še bolj pa se presmejal. V bistvu prekrohotal. Še ob pisanju teh vrstic, mi pleše nasmešek na ustnicah.

Bolt. Po slučajnih nizih dogodkov se znajde na drugem koncu Amerike. Superjunaški kuža, ki ščasoma spozna, da to ni. Preživi resnico. Se ne vda.  Srce bije za ljubljenega človeka. Človekico. Deklico s katero na filmskem platnu rešujeta najtežje naloge. Mora jo ponovno najti. Mora. Srce preveč boli, ko je ni. In strah, da se ji je kaj zgodilo je še večji. Potovanje preko “Nove celine” se prične…

Sinhronizacija v slovenščino imenitna. Glasovi kot izmišljeni za vse junake in bedake risanke. Dialogi duhoviti. Jezikovno predstavljene vse slovenske pokrajine. Prevzet nad 3D tehniko. Prvič sem kakšen film gledal z očali. In se podzavestno umikal letečim vijakom, frfotajočim pticam in ostalim predmetom, ki so mi “prihajali” naproti. Iz srca priporočam. Bejžte ga gledat. Ne bo vam žal.

Bolt

  • Share/Bookmark
Kavica

Pravijo, da je vse enkrat prvič. In jaz pri tem nisem nobena izjema. Zakaj pravim (pišem) to? Namreč na spletni strani časopisa Večer, sem zasledil (vsaj zame kot zapriseženega kafetarja) zanimivo novico o kavi, ki sem jo skopiral (prvič) in priložil temu blogu. Predvsem o njenih (ne)zdravilnih učinkih na naše telo. Zavedam se, da se v današnjem svetu vsi na vse načine borijo za svoj vsakdanji kruhek, kar posledično lahko privede do tega, da nam bodo počasi še mišje strupe skušali prodati kot nekaj, kar bo blagodejno vplivalo na naš telešček. A kot “odvisniku” mi pride prav vsak izgovor, katerega se bom potem držal kot pijan plota. Še posebej, če za besedami stoji kakšen “dohtar”. No, pa da ne bom preveč dolgovezil, prilagam del članka, ki ga lahko v celoti preberete v izdaji revije 7D iz prejšnjega tedna. Heh, se počutim kot njihov kolporter :) ))
kavica
Medicina v preteklosti nikoli ni imela kakih evforičnih pogledov na to pijačo. Prej nasprotno. Veljalo je, da kava škoduje srčno-žilnemu sistemu in da ni pretirano zdrava pijača. Šele v zadnjem desetletju se kar kopičijo podatki o medicinsko blagohotnih učinkih te nepogrešljive družabne pijače. Nekateri zdravniki v ZDA so pričeli govoriti celo o univerzalnem zdravilu zoper vse možne tegobe. Je torej zdravju škodljiva ali pa je resnično celo zdravilna?

Črno-belega odgovora kajpak ni. Zrno kavovca vsebuje številne naravne sestavine, ki jih je mogoče uvrstiti med zdravilne. A zrno vsebuje tudi številne naravne učinkovine, ki so lahko strupene. Z njimi se zrno varuje pred naravnimi sovražniki. Toda če z dnevnimi odmerki kave ne pretiravamo, potlej se odgovor nagiba k sodbi, da utegne biti kava zdravju prijazna pijača. Številne raziskave kažejo, da redno uživanje razumnih odmerkov kave bistveno zniža verjetnost za nastanek Parkinsonove bolezni, za četrtino zniža tveganje za nastanek raka na debelem črevesu in celo za polovico možnost nastanka žolčnih kamnov…

Ah ja, z nasmehom na ustnicah počasi srkam kavico in se v danem trenutku počutim veliko bolj zdravo. Zdaj pobožno čakam, da kaj podobnega ugotovijo in napišejo še za cigarete…

  • Share/Bookmark
P pravljica

Pizda prijatelji, prav potrebujete pravega pofukanega psihiatra. Počasi postajate prismojeno prikupni. Poznan pojav potrebnih p(t)ičk, pa precej pojahanih p(eni)sov. Prav poseben prikaz pohujšljive potrebnosti pove – padate proti… peklu. Pač! Poskus prevarati pisca pravljice – phh, pozabite. Preveč poznam primate. Pračloveško potrebo parjenja. Pohotnega prašičjega, pasjega, pavijanskega, prvinskega… poriva. Povem prvič, petič, petstoštiriinosemdesetič. Po pravilu prelepe p(t)ičke, pohotne pra(si)čke, prave p(s)ice… po(fu)kajo predvsem prvaki. Pojdite plavat, plesat polko, pet popevke, popit postano pivo, preskakovat plot, potovat po puščavah, pretepst pijanega pedra, posilit pedofila, pocartat psa…, predvsem pa pozorno poslušajte pisca pravljice pravljični preblisk – postanite prvak. Prvaki parajo p(t)ičke povsod. Portugalska, Poljska, Panama, Peru, Provansa, Pariz, Peking, Portorož, Ptuj, Pančevo, Podgorica, Palau, Papua, Paragvaj… Postani prvak – paraj povsod!!! Pozabi Pitagoro, Prousta, Petrarco, Prešerna. Pozabi pridigarje. Popusti priučenim pravilom. Pusti psiho podivjano plavati po prepojenih, pohotno poscanih, pašnikih potrebe. Pokaži pofukanim politično pohabljenim pedikulis pubisom, plačanim prostitutkam, posezonskim prodajalcem pokvarjenega paradižnika pomen pravega parjenja. Pokaži! Povej! Pogrizi! Poliži! Potrgaj! Prepogni! Pritisni! Povleči! Popraskaj! Po(fu)kaj pokvarjeno prvinsko!

Pje pubeci pa punce – pisec pravljice popolnoma popizdil. Ponorel. Pospešeno potujem po poti potrebnih p(t)ičk… po poteh pojahanih p(eni)sov… po paviljonu postanih prdcev, po postaji… pička…Psihiater – prihajam(o)!

:)

  • Share/Bookmark
Čas sprememb! Res?

Čeprav se na veliko govori o napredku in času sprememb, ki da gredo naprej in na boljše, se osebno lahko le delno strinjam s to globalizacijsko miselnostjo, s katero nas vsakodnevno posiljujejo in bombardirajo iz vseh strani in koncev sveta. Kot, da sami ne bi imeli oči za opazovanje  določenih nesmislov, ki se dogajajo, ušes za poslušanje, srca za občutke in možgan za lastno razmišljanje o „sadovih“ novodobne svetovne politike. Kaj pomaga, če so trgovine polne, ko pa po drugi strani več kot polovica svetovne populacije spoznava in ve, kako se počuti „lačni ob sranju“.
In ob tem razmišljanju in spoznanju, se nevede vedno znova zdrznem beroč misli ljudi iz prejšnjih stoletij in preživetih političnih sistemov, ki so aktualne tudi za današnji čas.

Iz spodnjih dveh citatov lahko presodite in si ustvarite svojo sliko tudi sami…

V večpartijskem parlamentarnem sistemu je v najboljšem primeru svoboda samo abstraktna in splošna politična misel – konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni in podrejeni proizvodnim odnosom kapitalistične družbe, v kateri se parlament praviloma ne vmešava, vendar pa jih varuje.
- Edvard Kardelj

Vlasnici kapitala i biznisa kod radnika poticati će i stimulirati potrebu da kupuju njihovu skupu robu: stanove, kuće i tehnologiju, obvezujuči ih pritom da ulaze u skupe hipotekarne kredite do nivoa neizdrživosti…
I na kraju ti neplačeni dugovi će izazvati bankrot banaka, koje će morati biti nacionalizirane, a država če onda krenuti putem koji vodi u komunizam…
- Karl Marx, 1867 – Das Kapital

marx

  • Share/Bookmark